Zelo dolgo sem trmasto vztrajala pri mnenju, da so številne revije o urejanju doma in okolice ali o modi in kulinariki le nepotreben hišni inventar. Ki zgolj odžira prostor že tako premajhnim bivalnim prostorom, kjer človeku vedno manjka še ena dodatna soba, kopalnica, kuhinja ali kar celo vesolje v malem. Še z večjo mero cinizma sem si drznila trditi, da tovrstne revije listajo kvečjemu zdolgočasene gospodinje, ki želijo na takšen ali drugačen način zapravljati svoj čas. Ta pa se nenehno vrti okoli enega in istega: pospravljanja, kuhanja, likanja in neumornega preurejanja stanovanja, kjer nikoli ni tako udobno, da ne bi moglo biti še udobnejše.

Prilogo Deloindom sem pogosto videvala na klubski mizici pri svoji teti, na kupu vseh mogočih drugih časopisov, revij in križank. Vedno je bila čisto na vrhu, ponavadi še s kakšnim odtisom kavnega madeža ali posuta z drobtinami tetinih keksov. Znak, da je bila zelo brana in vsekakor nepogrešljiva. Da je bila obvezno zraven pri vseh družinskih pogovorih, ob lahkotnem kramljanju ali da se je z njo nekdo kratkočasil. Pogosto sem jo vzela v roke, in še preden se mi je po naključju odprla na kateri od strani, sem bila že pri nagradni križanki. Kasneje sem v celoti opustila tudi listanje in se priloge lotila po arabsko, kar od zadnje strani. Le gesla križanke sem še vedno reševala po usklajenem redu.

Upam, da lahko danes za svoj ignorantski odnos do revije vendarle najdem opravičilo, kajti bila sem še dijakinja in zanimale so me povsem druge stvari. Brez štipendije in žepnine pa tako ali tako nisem imela sredstev za sveže inovacije v svoji sobi, ki sem si jo delila s starejšim bratom. Na sporočilno vrednost priloge je bilo v mojem primeru treba počakati še nekaj let, vendar splačalo se je. Vse ob svojem času, v življenju se vse obrne in enkrat vse prav pride.

Kot že mnogi drugi sem se tudi sama še najbolj najedla zarečenega kruha. Priloga Deloindom je zdaj tudi v našem stanovanju, dostavlja mi jo kar oče, Delov naročnik. To, da je že »rabljena«, ker jo redno bere tudi on, me ne moti, saj so vedno bistvene ideje. Lahko rečem, da je na zelo nevsiljiv način obrodila sadove tudi v našem domu, saj je njena vsebina nadvse privlačna in premeteno domišljena. Vedno je lepo pokukati še kam drugam, v neznančev dom na drugem koncu Evrope ali sveta, da tako lažje razumeš svojega in razviješ do svojega doma kritično distanco. Vendar obvezno s kančkom zdravega razuma, kajti sla po nenehnem preurejanju in spreminjanju je lahko zelo nalezljiva. Od človeka terja veliko energije in ga žene k temu, da si včasih želi nemogoče. Še k sreči, da se veliko teh »nedosegljivih« načrtov konča pri denarju, resničnem filtru med realnim in nerealnim. Ko si navadno rečemo povsod je lepo, a doma je najlepše. Toda ne glede na vse neuresničljivo nam je vedno dovoljeno vsaj sanjati in upati. Ker upanje, kot pravijo, umre zadnje.

Ni dolgo tega, ko je bilo tudi v najinem stanovanju potrebno kaj malega preurediti in se lotiti sprememb na nov način, z drugačno vizijo in smotrom. Stene, denimo, so že dalj časa naznanjale, da bi bile rade drugačne, da bi si rade nadele novo obleko in spet zadihale s polnimi pljuči. Z možem sva torej iskala novo barvo, nov odtenek, ki je slednjič udaril kot strela z jasnega. Prišel je hipno kot navdih, postal je najboljši prijatelj, ki ostane, tudi ko že vsi drugi odidejo.

Klasični beli barvi se je lepega dne pridružila transparentno rdeča in najin dom je takoj pridobil novo energijo, novo stilsko podobo in značaj. Postal je drugačen, opazen, nekako izzivalen. Kot tak pa ni ostal samo pri tem, temveč je še naprej klical po novih spremembah. Rdeče stene v predprostoru so dajale vtis, kot da vstopava v gledališko avlo, zato sva zavoljo celostne podobe prenovljenega prostora pomislila, da ne bi bilo napak steno okrasiti s kakšno stilsko oblikovano lučjo. Že tako je bilo tu, ker pač ni oken, precej temačno in rado se je zgodilo, da si si zaradi naglice pomanjkljivo zavezal čevelj, nadel kapo ali šal v nemogoči barvni kombinaciji in podobno. Zgodilo se je. Prišla je nova stenska luč, v zavidanja vrednem »retro« stilu, sicer z maminega podstrešja, vendar docela uporabna in kot nalašč za najin »rdeči salon«. Dodala sva še nekaj umetniških podob, akvarelov, reliefov iz keramike – večinoma spominkov z najinih potovanj – in že sva si upala povabiti prve goste.

Naprej pa je šlo vse zelo tekoče. Ideje so se vrstile ena za drugo. Pravijo, da stvari stečejo, ko jih vzameš v svoje roke in se jih lotiš s srcem ter naklonjenostjo. Mogoče je ravno to pomagalo. Ničkolikokrat sem v prilogi Deloindom zasledila, koliko različnih opravil se lahko v stanovanju lotiš sam, ne da bi bil zaradi tega prikrajšan ali

oropan dragocenega časa. Nisva čakala na mojstra. Sten sem se lotila sama. Četudi z rahlimi bolečinami v mišicah rok in vratu, sem se po opravljenem delu počutila zadovoljno in polno. Motivacije ni bilo ne konca ne kraja.

Malemu rdečemu salonu se je kaj kmalu pridružila še čelna stena v dnevni sobi, medtem ko sem druge stene prekrila z belo. Živahno nasprotje je prostoru vdahnilo svežo noto, v hipu je postalo veselo, energično, edinstveno. Preobraženo. Še posebej lepo, skorajda magično je, ko se v rdeče stene uprejo sončni žarki in celoten prostor dobesedno razžarijo, igra barv pa kakor da oživi in riše svoje zgodbe. Ko se danes, po nekaj letih barvnega poigravanja v stanovanju, ozrem nazaj, si rečem, da je bila odločitev prava. In ne samo to, zanimivo je posegla tudi v najin vzorec mišljenja. Zdaj se vedno, preden se lotiva kakšnega preurejanja, najprej vprašava, ali bi lahko to opravila sama. Ko v življenju zavzameš dejavno držo in začneš okoli sebe opažati različne izzive, postane vse bolj zanimivo in razburljivo. In tudi pri tem se potrjuje stara resnica – namreč da ti ni treba odkriti vesolja, če lahko odkriješ svoj dom. Skromnost je lepa čednost.

Začelo se je z barvo, nadaljevalo se je z lučjo, sklenilo se še ni. Vse je še vedno v teku, pripravljeno na nove spremembe, nove izzive, novo energijo. Želim si, da bo tako tudi ostalo, kajti naši domovi so slika nas samih. Včasih žalostni, neurejeni in zanemarjeni, drugič evforični, polni energije, veseli in vznemirljivi. Skupaj z nami živijo v istih dneh in nočeh, dihajo isti zrak in poslušajo isto glasbo kot mi. So del nas samih.

Priloge Deloindom zdaj že dolgo več ne listam po arabsko, čeprav me križanka še vedno navdihuje. Prepričala sem se, da ni del čtiva zdolgočasenih gospodinj iz kakšne mini serije, ki ne vedo, kaj bi počele. Je veliko več. Je pomemben del na barvnem mozaiku, ki se mu reče dom – zrcalo nas samih. Brez nje bi bila oropana marsikaterega namiga, nasveta, ideje. Kako malo je treba, da se zbudiš v novo barvo in se počutiš za odtenek drugače, kot si se včeraj.