Zanima me milijon reči. Nikoli mi ni dolgčas, polno idej v glavi – a vedno premalo časa, da bi vse zamisli ugledale luč sveta. Nekaj želja mi je že uspelo uresničiti, druge pa še čakajo.

Izredno rada sama načrtujem razpored pohištva v prostoru, obliko pohištva, barve, rada slikam, obožujem mozaike, pišem pesmi, fotografiram, kuham, posebno rada pa pečem sladke reči, zanimajo me zelišča, zdravilni čaji, napitki, šivam dekorativo in tudi oblačila, vedežujem (le za domače), ker me zanima simbolni pomen vsakega predmeta, živali, osebe. Uživam v naravi, v življenju na podeželju in ob domačih pridelkih. Že od mladih nog sem bila obkrožena z živalmi vseh vrst in bi mi bilo življenje brez njih prazno.

Zato mi je bila revija Deloindom že od nekdaj zanimiva. Je šopek čisto vsega, kar imam v sebi. In vedno jo pregledam z užitkom in si zanjo vzamem čas. Če vidim, da nimam dovolj časa, se je raje ne lotim in jo prihranim za miren trenutek. Takrat pa se zleknem na sedežno, na mizo dam kaj za »grickanje«, izklopim okolico in se predam reviji.

Od škatle do fasciklov

Velikokrat sem bila v dilemi, kaj naj storim s starimi revijami Deloindom, saj sem skoraj v vsaki našla kaj, kar mi bo gotovo enkrat prišlo prav. Zato sem jih od leta 2007 začela dajati v škatlo na podstrešju, v upanju, da bo enkrat prišel čas, da jih bom lahko uredila po svoje. Lani pred zimo sem se odločila za nov korak v življenju – zamenjala sem službo in se odločila za čisto nekaj novega, saj sem potrebovala spet nov izziv in kreativnost.

Tako sem našla dosti več časa zase oziroma delam to, kar je povezano s hobiji. In nastopila sta dva tedna zimskih večerov, ko sta škatli z revijami Deloindom s podstrešja priromali v dnevno sobo in sem jih ponovno listala in zbirala, kateri članki so tisti, v katerih se vidim. Res sem morala biti zelo stroga pri izbiri, da člankov ne bo preveč. Tisto meni najbolj uporabno sem lepo iztrgala, dala v plastične srajčke in spela v fascikel. In tako imam sedaj tri fascikle revij Deloindom v dnevni sobi, ki jih bogatim z novimi vašimi idejami in nasveti in jih z veseljem vsake toliko prelistam.

Od starega pohištva do pasem psov

V prvem fasciklu imam vse, kar se tiče opreme hiš, stanovanj … Ker sami živimo v preko 230 let stari gorenjski hiši, me zanimajo predvsem članki, ki so povezani s prenovo starih hiš, starinska oprema, oz. vse, kar ima etno pridih.

V drugem fasciklu imam na začetku zelišča, sledijo rože, nato sadje in zelenjava. Vmes se najde tudi kakšen recept in praznična dekoracija. Na koncu fascikla pa imam članke o urejanje vrtov. Posebej me zanimajo zeliščni vrtovi.

Tretji fascikel pa si deliva s hčerko, saj sva iz vaših revij zbrali preko petdeset pasem psov. Dodali pa sva tudi nekaj drugih živali, ki so nama bile zanimive.

V vseh teh člankih bi se našlo veliko, kar mi je bila delno ideja in kar mi je všeč. Sicer je pri meni tako, da sem vedno rada inovativna, tako da vsako idejo spremenim po svoje. Spremenim jo zato, da ji dam osebno noto, ker imam rada, da je vse povezano s simboliko. Tako sem se odločila, da opišem tri stvari, ki so vezane vsaka na en fascikel.

Vesela kuhinja

Moja kuhinja je stara ravno 15 let, vendar jo imam rada tako kot prvi dan, ko so mi jo mizarji postavili. Celotno zamisel sem narisala sama: razpored prostora, kakšno pohištvo, velikost in koliko predalov, barve … skratka vse. Vesela kuhinja ji pravim zato, ker ima tri barve: rdečo, rumeno in zeleno in so vse izredno močne. Elementi so iz smrekovega lesa, vendar pobarvani z omenjenimi barvami tako, da se skozi še vidijo letnice. Čeprav je na prvi pogled videti, da ni nekega sistema barvanja, sem vseeno imela sistem. V prvem delu, kjer je pomivalno korito in vgrajeni hladilnik, je več zelenega – ker je zelena barva vode. Sledita štedilnik in pečica, kjer je več rdečega, saj je ta barva ognja. Zato je tudi rob nape rdeče barve. V tretjem delu pa je več rumene barve, saj je to moj sončni del. V tem kotu so stvari, ki so povezane z mojimi hobiji in jih imam stalno na pultu; strojček za mešanje testa, šivalni stroj, slikarske barve in skoraj vedno še kakšen izdelek, ki čaka, da ga pobarvam do konca.

Za barve v stanovanju moraš imeti korajžo

Mnogi se niso strinjali z mojim barvnim okusom, češ da se bom vseh teh barv naveličala. Vendar se nisem pustila prepričati. Mnenja sem, da če si nekaj res želiš, te vedno znova razveseljuje. Ne le to, zame je to pravo barvno veselje. Zato imam v kuhinji kar se da stvari le v teh barvah: krožnike, kozarce, serviete za brisanje posode, pribor, kipce, predpasnik pa še in še. Nepopisno se razveselim, ko vidim kje v trgovini kakšen predmet v teh barvah, in si rečem: »Pa to je glih za mojo kuhno!« Pa če je še taka malenkost, ti polepša dan.

Pogled v en del kuhinje; v ustvarjalni kot in kuharski del.

Mozaik

Ker kuhinja ni ravno ogromna, sem se odločila, da bodo stene ostale bele, da je bolj svetlo. Nad elementi imam ploščice, ki so rahlo tonirane. V kombinaciji s temi ploščicami so bile na voljo bordurne ploščice, vendar so bile izredno drage. Zato mi je keramičar pustil le vmesni petcentimetrski pas prazen. Tako sem namesto bordure sama naredila mozaik iz savskih kamenčkov in školjk iz morja.

Moja špajza

Všeč mi je, da imam, ko kuham, vedno vse pri roki. Ker so posode za shranjevanje živil rahlo prozorne, sem vedno na tekočem, kdaj mi česa zmanjkuje. Tako je listek za v trgovino zelo hitro napisan.

Hišica za pribor

Ko sem ta pribor videla v izložbi, se mu nisem mogla upreti, ker je ravno pravih barv. Zabavno mi je, ko pripraviš pogrinjek, da daš eni osebi rumeno žlico, rdeče vilice in zelen nož, pa drugemu spet drugačno kombinacijo. Ker ima pribor na vrhu okrogle bunkice, sem dobila idejo, da bi ga lahko nekam zatikala, da mi bo še bolj pri roki. Da se ne bi zaprašil, me je prešinilo, da bi potrebovala neko strehico, in tako je prišla ideja za hišico. Takoj sem jo izrisala in jo naročila pri mizarju.

Jedilni kot z dekoracijo

Ker prostora ni bilo veliko, sem se odločila za velik del klopi, da se lahko posede več ljudi, kot če bi bili le stoli. Naročila pa sem še tri stole s srčki, vsakega druge barve. Vedno se rada pohecam, da so moji stoli kot semafor, po katerih se mora orientirati moj mož. Če sedim na rdečem, potem je bolje, da ne hodi okrog mene, če na zelenem, pa je sigurno drugače … Nad jedilnim kotom pa so barvne mini poličke, kjer dekoriram glede na letni čas in praznike. To mi je v posebno veselje. Zanimiva je tudi dvojna polica ob jedilnem kotu, ki sem jo izrabila za odlaganje časopisov in knjig.

Čeprav je kuhinja videti že zelo polna, imam še nekaj prostora po stenah in pa tudi idej v mislih, tako da jo bom kmalu še malo »sfrizirala«. Vendar vse ob svojem času.

Medene jaslice

Ker imam v drugem fasciklu shranjene tudi recepte in praznične dekoracije iz vaših revij, sem se odločila, da vam predstavim nekaj, kar je oboje – moje medene jaslice. Naredila sem jih lani v decembru. Nekaj modelčkov za figurice imam, posamezne pa sem izrezala kar sama na roke. Da sem vse zlepila skupaj in da se je posušilo, kot je treba, sem potrebovala kar nekaj dni. Ker pa sem jih delala prvič, mi je bilo to res v veselje in izziv. Nekaj časa sem jih imela v kuhinji, da nam je dišalo po medu, cimetu in nageljnovih žbicah. Potem pa sem figure razporedila v velik akvarij in jih poklonila moji mami za zbirko njenih jaslic. Ker so tako lepe, jih še do danes nihče ni pojedel … in ne boste verjeli – ko dvigneš pokrov, še vedno omamno dišijo. Mljask.

Naš Zente

Pred dobrimi tremi leti, ko ste v vaši reviji začeli predstavljati pasme psov, nas je dodatno spodbudilo, da bi tudi mi imeli psa. Kolebali smo med več pasmami, vendar smo se na koncu odločili za zelo redko – puli. Mislila sem, da ga bo nemogoče dobiti, vendar ker gre za madžarsko avtohtono pasmo, sploh ni bilo težko. Zato smo ga šli iskat v Budimpešto. Zanj smo se odločili, ker je zelo posrečen zaradi dolgih dredov, ki se mu delajo sami. Ko teče čez polje in njegove vrvice kot omelo plešejo naokoli, si ne moreš pomagati, da se mu že v jutranjih urah iz srca ne nasmeješ. To je naš Zente.

Zentejev pesjak

Prav tako mora biti stalno zunaj, ker bi mu bilo v hiši prevroče. Ker pa sta bili hčerki mnenja, da se mora počutiti kot v stanovanju, smo mu naredili poseben pesjak. Zato sem načrtala tako veselo in razgibano kočo z nadstropjem, ki ni le za psa, ampak tudi za hčerki, kadar prideta k njemu »na obisk«. Moj brat je naredil vse, kar je leseno, me punce pa smo vzele čopiče v roke in veselo barvale. V spodnjem delu ima letno kočo, ki jo krasi sonce. Iz tega dela ima prehod v zimski prostor, ki je zelo zaprt, da zadrži čim več toplote, in je znotraj poslikan z zvezdicami in luno. V tem delu je Zente zelo malo, ker ga sploh nič ne zebe. Potem pa je še po domače rečeno »kurja lojtra«, po kateri kot strela steče v prvo nadstropje in je presrečen, ker je iz te pozicije tako velik. Tudi spi velikokrat zgoraj, verjetno zato, ker ima dober razgled na okolico. Če pa k njemu zgoraj na obisk prideta še hčerki, ker je prostora več kot dovolj, ga kar razganja od veselja.

Še veliko bi lahko napisala. Veliko več pa moram še ustvarjati, saj sem mnenja, da če so ti bili neki talenti dani, jih moraš uporabiti. Zato bom še vedno pridno gledala vaše revije in uživala prav v vsaki. Moji fascikli pa bodo vedno bolj debeli in številni.