Dragi ustvarjalci revije Deloindom, sprašujete, kako ste vplivali na naša življenja. Na moje zelo. Zaradi vas in vaše revije sem pojedla zarečeni kruh. Zaradi vas naša hiša ni kot iz škatlice, čeprav ozaveščate svoje bralce o modnih smernicah na področju notranjega oblikovanja, ponujate praktične nasvete o tem in onem, da bi bilo naše počutje doma boljše, in vabite na obisk v zanimiva in lepa domovanja, ki so vredna posnemanja. Zaradi vas sem se »morala« ločiti od svojega edinega avtomobila v življenju, ki ni bil kupljen iz druge ali tretje roke. Zaradi vas imam zožen nabor dopustniških destinacij in onemogočen vstop v nekatere gostinske lokale. Zaradi vas je dan vedno prekratek. In za vse to sem vam neskončno hvaležna. Zakaj? Zgodba se začne takole.

»Ne, pes bo na vrsti šele po tem, ko bova spravila na svet otroke in bodo ti zrasli vsaj do višine kuhinjske mize,« sem zaključila vsakokratni pogovor s partnerjem, kadar je načel temo o svoji neizpolnjeni želji, skupnem življenju s štirinožcem. In pri tem sem uspešno vztrajala kar precej časa. Lepo vas prosim! To prinaša za sabo vsakodnevne sprehode, hranjenje, neprestano vzgojo, nego kožuha, razna cepljenja, obiske veterinarjev in seveda skrb, kam z živaljo v času dopusta. Da ne omenjam finančnega bremena ter neprestanega boja z umazanijo. Ne, hvala!

Dokler neke novembrske ali decembrske srede nisem odprla priloge Dela in na zadnji strani zagledala fotografije simpatičnega kosmatinca. Zraven je bila napoved, da bo v naslednji številki predstavljena pasma flandrijski govedar. Kljub temu da verjetno poznam več pasem psov kot povprečen slovenski davkoplačevalec, za to delovno pasmo do takrat še nikoli nisem slišala. Zdelo se je obetavno. Kakšne razsežnosti bo imela moja radovednost, si niti v sanjah nisem predstavljala.

Čez en teden je izšla nova priloga in v njej članek o rejcu, ki mu flandrijski govedarji že vrsto let delajo družbo, o zgodovini pasme, karakterju in fizičnih lastnostih teh psov. Pritegnili so me podatki, da jim precej dolga dlaka skoraj ne izpada, da so primerni za otroke, da so dobri čuvaji, ki malo lajajo, indiferentni do tujcev, dojemljivi pri šolanju ... In jaz, ki sem se z vsemi štirimi upirala, da bi po nekaj letih premora zopet skrbela za pasje bitje, sem nemudoma poslala elektronsko sporočilo z naslednjo vsebino: »Našla sem idealnega psa zate. Ti pokažem članek, ko prideva domov.«

Potem je šlo kot po tekočem traku. Na svetovnem spletu sva prebrskala vse možne članke, fotografije ter forume in med njimi našla kontaktne podatke rejcev z Malečnika pri Mariboru. Po elektronski pošti sem jim poslala vprašanje, ali bodo v bližnji prihodnosti na kakšni razstavi, da bi se lahko malo bolj informirala še iz prve roke. Odpisala nama je prijazna gospa Metka in naju takoj povabila, da se oglasiva pri njih, če bi rada kaj več izvedela o pasmi in pse videla v živo. K njim sva rinila v nemogočih zimskih razmerah, praktično na drugi konec Slovenije, ampak se je splačalo. Ravno dva tedna nazaj so iz Belgije pripeljali svojo drugo psičko Indiano, ki se je pridružila odrasli, markantni Leni.

Psici sta naju začarali. Na poti proti domu sva se odločila v treh minutah. Ena kepica iz naslednjega legla bo najina. Samička, je bil moj pogoj. Takoj sva jo rezervirala in držala pesti, da bo slovensko-madžarska pasja naveza uspela. Ljubezensko srečanje je obrodilo sadove in pozno spomladi se je skotila Roxanna Beauty - Roxy.

Takrat so se začele praktične priprave. Branje knjig o vzgoji psov, nakup posod za hrano in vodo, krtače, ovratnica in povodec, izobraževanje občasne varuške v obliki moje mami, ki naju je nekaj mesecev gostila v času gradnje hiše … Seveda tudi nakup transportnega boksa za varen prevoz psa. Takšnega največjega. Ki nikakor ni šel v nobenega od najinih avtov. Tako sva prodala oba avtomobila in se po novega odpravila z boksom. Prvi pogoj so bile ustrezne mere prtljažnega prostora. O tem, kaj so si prodajalci mislili, ko sva tlačila boks v prtljažnike, rajši ne razmišljam. Njihov izraz na obrazu je bil dokaj zgovoren.

V terminu poletnih dopustov je prišel čas, da Roxy pasjo mamo s Štajerskega zamenja za skrbnika v Ljubljani. Po začetnih nerodnostih smo se kar hitro ujeli. Dosledna vzgoja in skrb sta pripomogli k temu, da mamin parket ni bil prevečkrat polulan in so stene ter pohištvo ostali nepoškodovani. Pustimo ob strani, da so stene na hodniku, zaradi prejšnjega pasjega sostanovalca, nemškega ovčarja Lorda, prebarvane s silikonsko pralno barvo, preprečile precej nedišečo katastrofo. In če berejo te vrstice gospodje, ki so nam naredili kamin v dnevni sobi, se jim na tem mestu opravičujem. Tista lužica na vaši zaščitni ponjavi za orodje ni bila narejena nalašč.

Za nami so skoraj tri skupna leta. Medtem je Roxy zrasla in se iz razigranega kuštravega mladička ter izjemno naporne pasje najstnice, ki me je včasih spravila na rob joka, prelevila v super psa. Obožuje obiske, še posebno dobro se počuti pri tastu in tašči. Slednja v njeni prisotnosti nemudoma postane nenavadno nerodna in ji kot po tekočem traku iz rok letijo koščki hrane. Kot visoko šolan pes s tremi opravljenimi izpiti na elitnem KD Ribnica, Roxy z zagato opravi, kot bi trenil. Spremeni se v najbolj učinkovit sesalnik in pomivalec tal obenem. Doma to neverjetno sposobnost za čiščenje skrbno skriva pred nami.

Je tudi ena bolj izkušenih pasjih popotnic. Dve poletji nazaj smo skupaj prekrižarili Češko, lani smo jo mahnili na Poljsko. Šotor v avto in gremo, da si namočimo noge in tačke v Baltskem morju. Na Rabu je dokazala, da je prava potomka pastirskih psov in je uspešno zganjala na kup trop ovac, otok Cres pa je njen raj na zemlji.

Dobro se počutim v vaši družbi in prav rada bi še naprej kramljala z vami, ampak poleg kavča sedi siva kosmata gmota in mi s svojimi rjavimi očmi pod šopom dlak dopoveduje, da je bilo dovolj za danes in bi bil končno čas za večerjo. Sem vam rekla, da zaradi vas nimam nobenega časa!

P. S. – Kot kaže, bomo s pomočjo revije Deloindom uspešno rešili tudi zagato z detlom, ki je prerešetal našo fasado. Ampak to je že čisto druga zgodba.