Vrstna enodružinska hiša, velika 120 kvadrat­nih metrov, je bila zgrajena leta 2001. Novi lastniki so se kljub tej letnici gradnje odločili za popolno prenovo. Razlogov je bilo več. Po besedah arhitektke Zane Starovič Volk iz biroja Gaser arhitektura je hiša obsegala 85 kvadratih metrov notranje površine in tri terase, med katerimi je bila le ena uporabna za preživljanje prostega časa, drugi dve pa sta zavzemali prostor brez posebne funkcije. Zato so se odločili, da na račun terase v nadstropju povečajo otroško sobo, na račun jugozahodne v pritličju pa so pridobili prostor za jedilnico. Večja terasa v pritličju z jugozahodno lego je ostala pomemben zunanji prostor. Drugi razlog za tako temeljito prenovo je bil vir ogrevanja, in sicer so prej uporabljali plin, novi lastniki pa so želeli toplotno črpalko in talno ogrevanje. Tretji razlog je bila kopalnica, ki je bila narejena iz prefabriciranega elementa, vstavljenega v hišo, zato se je ni dalo preprosto prenoviti (samo zamenjati keramične ploščice in prerazporediti sanitarno opremo), ampak so morali na novo pozidati predelne stene. Prenova je obsegala tudi zamenjavo oken v pritličju, kjer so izhod na teraso razširili in vgradili panoramsko steno s potopljenim pragom.

Nekoliko se je, kot rečeno, spremenil tudi tloris, na primer terasa ob vhodu je postala jedilnica, kuhinjo so razširili na hodnik do zahodne terase. Delovno sobo, ki je bila po potrebi tudi soba za goste, so pripojili k osrednjemu bivalnemu prostoru, delovni kotiček pa umestili v sklop opreme bivalnega prostora. Dodatno ležišče za goste je zdaj skrito v omari, ki je hkrati predelna stena v bivalnem prostoru in sega vse do kuhinje. »Za goste, ki tu tudi prespijo, je še vedno na voljo dodatno ležišče, drugače pa gre za del bivalnega prostora, ki omogoča fluidnost kuhinje in iz nje neposreden izhod na teraso,« pojasnjuje arhitektka. Na steber sredi prostora, ki ga ni bilo mogoče odstraniti, so obesili kuhinjski otok, zidano nosilno steno za sedežno garnituro pa oblekli v les in tako ustvarili zastor med kuhinjo in dnevno sobo.

V nadstropju je popolnoma prenovljena kopalnica, v katero so umestili kad in prho. Njen tloris so povečali s pomikom stene proti otroški sobi, ki je še vedno dovolj velika, ker je pridobila prostor na račun manjše terase, ki so jo zasteklili. Ločnico med delom sobe, ki je bila prej terasa, in notranjim delom so skrili v omaro in je v sobi nevidna.

Spalnica je bila velika že v prvotni postavitvi, zato so izkoristili možnost, da uredijo garderobno sobo. Zaprta je s steklom, kar po besedah arhitektke navidezno poveča prostor. Okrog postelje so postavili omaro, ki jo objame in hkrati skrije dimnik.

»Izhodišče pri zasnovi interierja je bilo odpreti prostor,« pojasnjuje sogovornica. Zamisel, da zbrusijo strop do betona, je po njenih besedah izšla iz dejstva, da ima hiša veliko preklad, ki jih ni mogoče odstraniti. S tem ko so jih z materialom (betonom) povezali s stropom, se ločijo od pohištva in sten ter tako bolje zlijejo s prostorom in ne delujejo več kot ostra ločnica.

Lastniki, ki so jim všeč ravne linije in sodoben slog pohištva, so si želeli stanovanje, ki je udobno, prijetno in hkrati preprosto za vzdrževanje. Toplino vnaša v prostore oljen hrastov parket. Hrastov les so izbrali tudi za obloge na stenah in omare. Večje površine so bele, ponekod tudi pohištvo odigra vlogo bele stene, pravi arhitektka. Nabor odtenkov je umirjen in naraven: bela za svežino in svet­lobo, les za toplino, siva za dodatke. V otroških sobah so dodane še tapete, bele s črnimi pikami, ki so prav tako primerne za sobe za najstnike. Tudi kopalnica je odeta v svetle odtenke. Stene, ki so obložene, ne delujejo kot stene kopalnice, ampak kot druge stene v prostorih.

Po besedah arhitektke Zane Starovič Volk je bil največji izziv narediti odprt in velik bivalni prostor ter skriti oziroma osmisliti nosilno konstrukcijo, ki ostaja in postavlja v prostoru meje. Prav ta izziv, poln omejitev, je po njenem pripomogel k dobrim rešitvam.