Koča na Mali planini je v lasti podjetja Calcit in je namenjena za oddih zaposlenih. Postav­ljena je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v značilnem velikoplaninskem slogu in je po zunanjosti podobna pastirskim kočam. Prenove so se lotili pred letom dni.

»Koča je zaradi varstva kulturne dediščine na zunaj ostala nespremenjena. V notranjosti pa smo odstranili vse lesene stenske obloge, tlake, predelne stene in vso opremo,« pripoveduje arhitekt Bor Ivačič. Delno so morali obnoviti tudi konstrukcijo. Da je dotrajana, se je pokazalo šele, ko so začeli odstranjevati stare materiale. Zaradi novih razponov so izvedli kovinske ojačitve stropne konstrukcije. Prav tako so morali poskrbeti za novo izolacijo sten, na novo so izdelali stenske in strop­ne obloge, tlake, vrata, stopnice, kaminsko peč, dimnik, vse inštalacije in seveda notranjo opremo.

»Pri prenovi je bila zahtevna umestitev elementov prezračevanja. Koča ima namreč vgrajen sistem prezračevanja z rekuperacijo. Zaradi teže sestavnih delov in težke dostop­nosti objekta lahko enako rečem tudi za izvedbo in transport ter montažo kovinskih stopnic, prav tako za izvedbo kaminske peči in dimnika, za katerega smo poskrbeli, da je ostal skrit, ter ne nazadnje za usklajevanje in nadzor izvedbe zaradi odročnosti in težke dostopnosti objekta, še posebno proti koncu del, ko je že zapadel sneg,« odgovarja arhitekt na vprašanje, kaj je bilo najbolj zahtevno pri prenovi.

V koči se najprej vstopi v vetrolov, iz katerega je dostop do kopalnice in shrambe ter naprej v osrednji prostor. Ta obsega kuhinjo, dnevni del z jedilnico ter stopnišče, ki vodi v mansardni spalni del. V pritličju sta še dve spalnici, v eni je ena večja postelja, v drugi dve enojni. Da so ustvarili prostornejši osred­nji bivalni del, so podrli steno ob kuhinji in dimnik, prestavili in na novo oblikovali stopnice ter dodatno odprli prehod oz. povezavo z mansardo in tako v delu prostora dobili dvoetažno višino.

Vodilo pri oblikovanju interierja je bilo po besedah arhitekta dejstvo, da je koča na Mali planini, zato so želeli ustvariti topel, prijeten in domačen ambient. Tako prevladuje naravni material, to je hrastov les. Vse pohištvo je iz masivnega hrastovega lesa in debelejšega furnirja, po meri izdelano v delavnici Roka Šenka, stene, tla in strop so obložili z gotovim trislojnim parketom. Pri izbiri materiala so med drugim upoštevali, da mora biti odporen in preprost za vzdrževanje, saj je koča nenehno v uporabi.

Osrednji bivalni prostor s kuhinjo in jedilnico zapolnjujejo kuhinjski elementi v niši in na delovnem otoku ter masivna jedilna miza, ob katero so z dveh strani umestili klop in z drugih dveh stole. Klop, ki je »omehčana« z okrasnimi blazinami, nadomešča klasičen kavč, za katerega ni bilo prostora. Televizor so zato pritrdili na steno nasproti jedilne mize.

Del kuhinje, kjer je pomivalno korito in nekaj malega delovne površine, je v niši ob steni, delovni otok pa so namenili za kuhalno ploščo, delovno površino in prostor za hitre prigrizke ali zajtrke ter spodaj za shranjevanje. Delovni pult je delno lesen, delno oblečen v inoks. Z vidnim ognjem in toploto, ki jo daje, pa je osrednji element dnevnega prostora sodobna, po videzu dokaj izčiščena kaminska peč.

Spalnici v pritličju sta opremljeni preprosto z osnovnimi pohištvenimi elementi, narejenimi po meri. Za vzglavje postelj v obeh sobah so arhitekti zasnovali element z odprtimi policami, ki ima več funkcij: poleg odlagalnih in shranjevalnih površin vključuje nočno omarico, vgradno osvetlitev ter prostor za dekorativne predmete. Ti skupaj z dekorativnimi tkaninami, kot so okrasne blazine, pregrinjala in zavese, ustvarjajo prijeten in topel ambient, ki je sodoben, a se hkrati navezuje na tradicijo in okolje, v katerem stoji koča. Pri oblikovanju in izboru dekorativnih predmetov je sodelovala oblikovalka Neža Kirn. Čeprav v prostorih ni vpadljivih barv, poleg naravnega videza lesa namreč prevladujejo, sivi, beli in črni odtenki, interier deluje toplo.

Osvetlitev je diskretna in večinoma vgrajena v strop. Tako je osvetljen tudi osrednji del, nad jedilno mizo visita še keramični svetilki, nad delovno površino v kuhinji pa so svetila skrita v zgornje kuhinjske omarice. Poleg omenjenih keramičnih svetilk je okrasna še stenska luč ob stopnicah, ki so jo na željo investitorja ohranili iz prejšnje opreme koče.

»Interier je zasnovan za prijetno druženje. Poskusili smo doseči občutek domačnosti in prostornosti na razmeroma majhni površini. Poskrbeti smo morali za funkcionalnost in dovolj prostora za vsaj deset ljudi, kolikor jih lahko prespi v koči, poleg tega smo želeli ustvariti prijeten in udoben interier,« pojasnjuje arhitekt in dodaja, da je bila količina opreme, ki so jo lahko uporabili, omejena, a so se toliko bolj osredotočili na oblikovanje funkcionalnih elementov, sami so oblikovali celo lesene karnise za zavese. »Tudi lesene stenske obloge in obloga stropa so s premiš­ljenimi detajli in rokodelsko natančnostjo izvedbe postali del opreme,« še poudari arhitekt.