Zgornje pravno vprašanje me namreč vznemirja že nekaj časa. Nisem še poiskal ustreznega pravnika, ki bi mi to pojasnil. Mogoče bo kdo prebral moj prispevek in mi odgovoril v pismih bralcev. Sem naravoslovec po duši in v naravi občudujem vse, kar je lepo – od kamnov, rastlin in živali –, le človeška vrsta me sem ter tja razočara in vsekakor ni predmet mojega zdajšnjega opazovanja. To sem počel v mladih letih. Z zgornjim pravnim izzivom sem se soočil nekako pred sedmimi leti, ko se je moja petčlanska družina odločila, da zgradimo hišo. In ob hiši bomo imeli majhen travnik in vrt. In na travniku nekaj dreves in nekaj jagodičevja itn.
Rečeno – storjeno. Uspelo mi je dobiti ustrezno hipotekarno posojilo za hišo na osnovi euribora, ki ga še odplačujem. Priznati pa moram, da je izvedbeni in nadzorni del gradnje opravila moja najdražja soproga. Ko je hiša že stala, sem prevzel skrb za okolico hiše. Tu velja le opozoriti – pri gradnji ponavadi varčujemo –, da je smiselno porabiti nekaj sredstev in si poiskati dobrega krajinskega arhitekta, ki bo upošteval vaše želje in vam izrisal okolico hiše z vsemi možnimi in predvsem smiselnimi zasaditvami – od dreves do zelenjavnega vrta. Res, ne bo vam žal.
Tako smo se v novembru nekega leta vselili v novo hišo. Na vrtu takrat ni bilo kaj početi. Okolico hiše je že zgodaj prekril sneg. Spomladi pa je bilo treba zavihati rokave. O zelenjavnem vrtu mogoče v kakšnem drugem prispevku – na pomlad smo se lotili najprej travnika, kjer pa še ni bilo trave. Po izkušnjah sodeč, smo ljudje genetsko lena bitja in tudi zato smo si omislili avtomatski namakalni sistem. Travo in vrt je namreč treba občasno zaliti. Če pa že imamo računalnike, jih lahko tudi v ta namen koristno uporabimo. In vrt je prepreden s sistemom cevi z razpršilci in s kapljičnim namakanjem. Namakanje nam časovno določa računalnik. Kadar dežuje, se namakanje avtomatično izključi. Vsekakor smo bili vsi ponosni, ko smo enak sistem namakanja videli v ljudskem vrtu na Dunaju. Vse cevi so nam nato zasuli in dodatno nasuli prst, ki pa je vsebovala kar nekaj ilovice. Trave nismo zasejali, kot se to ponavadi dela, ampak so nam položili travno rušo v odrezanih zvitkih. Prvih nekaj mesecev je izgledala sijajno. Nato pa se začne boj s plevelom, z regratom, z mahom in še nekaterimi nadlogami, kot so redne košnje, zračenje, gnojenje, zalivanje itn.
Četudi sem nekaj let preživel v Angliji, kjer je neomadeževana trata ob hiši statusni simbol, sem si trato predstavljal povsem drugače. Naj ne bi bila le enolična zelena preproga, olepšana bi bila lahko z nekaj lepimi cvetlicami. Vendar cvetic ne bi rad getoiziral v nekake skalnjake in geometrijske oblike. Obstoj prosto cvetočih rastlin je pri rednem vzdrževanju trate – košnja skoraj vsak teden – pač nemogoč. Zato je primeren čas cvetenja za take rastline le zgodaj spomladi in pozno jeseni. Tudi zato sem se lotil samosvojega projekta – iskanja cvetic, ki se razcvetijo zgodaj spomladi že pred prvo košnjo. Kar nekaj vrtnarskih centrov in semenarn sem preiskal, ko sem našel v trgovskem centru sredi mesta prav lepe raznobarvne nizozemske travniške tulipane. Pridevnik nizozemski je pri tulipanih pravzaprav pleonazem. Na skrivaj sem jih posadil z upoštevanjem vseh navodil, ki so bila na ovitku. Toda šele takrat sem opazil, da so bili travniški tulipani na las podobni našemu zaščitenemu močvirskemu tulipanu oziroma močvirski logarici. O tem ni bilo nobenega dvoma več, ko sem prebral latinsko ime Fritillaria meleagris.
Skoraj sem že pozabil, da sem jeseni posadil čebulice tulipanov nekje na naši trati, ko me je spomladi meni najdražja soproga svareče opozorila, da na trati cvetijo tulipani. V njenem glasu sem zaslutil obtožbo, da sem si protipravno prisvojil nekaj sadik prepovedanih in zaščitenih rastlin in jih na skrivaj zasadil. Na srečo sem shranil ovitek, v katerem so bile čebulice, in s tem dokazal svojo nedolžnost. Tako nam
sedaj vsako leto poleg narcis, zvončkov in trobentic naznanijo pomlad tudi močvirski tulipani.
Močvirski tulipani (sl.wikipedia.org) uspevajo le na zelo vlažnih tleh, velikokrat v močvirnih rastiščih in na vlažnih travnikih. Zacvetijo proti koncu marca in v začetku aprila. Ker so vezani na vlažna tla, je ta rastlinska vrsta predvsem v zahodni Evropi ogrožena, saj njeni habitati izginjajo zaradi izsuševanja močvirij. (Strokovno se reče življenjskemu okolju rastlin in živali habitat.) V Sloveniji raste močvirski tulipan le še na Ljubljanskem barju, v Krakovskem gozdu in na severovzhodu države. Močvirski tulipan je v Sloveniji zaščiten po Uredbi o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah, Ur. list RS, št.46/04 z oznako H. Vrsto ogrožajo tudi ljudje z nabiranjem za šopke, pa čeprav so močvirski tulipani precej strupeni zaradi vsebnosti alkaloidov. Zakonsko naj bi močvirski tulipan zaščitili z določitvijo obsega in razporeditve posebnih varstvenih območij in z določanjem usmeritev, izhodišč in pogojev za habitate rastlinskih vrst v naravovarstvenih smernicah. Ko pa sem začel prebirati smernice, sem uvidel, da nam ni pomoči. Postopke za zaščito bomo detajlno in vrhunsko izdelali in umestili v prostor, močvirski tulipan pa bo počasi izginil iz naših krajev, četudi je vrhunsko zaščiten. Zato le pozivam tiste slovenske patriote (pa čeprav je na cvetnih listih tulipana šahovnica), ki imajo del vlažnega travnika, da poskusijo zasaditi močvirski tulipan. Še posebno občane Brezovice, Dobrovnika, Iga, Trnovske vasi in Trzina, ki imajo skrivnostni cvet močvirskega tulipana upodobljen v občinskih grbih. Čebulice se da kupiti na Nizozemskem, pa tudi pri nas v trgovinah se včasih dobijo. Nizozemci so res podjetni. Kmalu bodo Grkom prodajali paradižnik, za Slovence pa gojili zaščitene rastline in tako ohranili to lepo rastlinsko vrsto tudi za naše zanamce. To je seveda tudi smisel trajnostnega razvoja. Tega v šolah še nismo vzeli.
Sedaj se lotevam podobnega projekta. Rad bi našel travniško rastlinsko vrsto, ki cveti pozno jeseni, ko je čas košnje že mimo. Mogoče mi bodo bralci priloge Dela in dom pomagali pri tem.
