Endivijo je najbolje gojiti na gredici, kjer sta prej rasla zgodnji krompir ali zgodnje zelje in smo jo zato jeseni (!) pognojili s hlevskim gnojem ali kompostom. V tem primeru ni potrebno dodatno gnojenje. Pretirano gnojenje oz. preveč dušika je namreč glavni razlog, da začnejo rastline propadati zaradi koreninskih uši. Gredico pred sejanjem ali sajenjem sadik le prerahljamo. Pozneje, ko začne endivija že polniti listno rozeto, jo lahko dvakrat ali trikrat zalijemo s tekočim organskim gnojilom ali namočenimi koprivami. Pomembno je seveda, da vodo, v kateri so se koprive namakale tako dolgo, dokler se ni brozga nehala peniti, razredčimo v razmerju ena proti deset. Najpogostejši razlog za gnitje glav pa je premajhna razdalja med vrsticami.

Če smo endivijo sejali sami, moramo rastline obvezno sproti redčiti, medtem ko sadike potisnemo v zemljo 30 do 40 cm narazen, štiri decimetre naj bo tudi prostora med vrsticami. Rastline bodo zaradi zračnosti manj napadale plesni – pa še nekaj je: endivija je izmed vseh solatnic najbolj občutljiva na zbito zemljo. Med sadikami moramo imeti torej dovolj prostora, da jih lahko redno okopavamo – to storimo vsaj takrat, ko bi se zemlja po padavinah zaskorjila. Rumenenje listnih robov je najpogosteje posledica tega, da tla niso prerahljana. Endivija je zelo občutljiva tudi na nihanje vlage v tleh, zato jo moramo redno in temeljito namakati. Zemlja mora biti zalita v globino. Endivija rada uide v cvet tudi zaradi neenakomerne oskrbljenosti z vodo, pa še njeni listi so trdi in pretirano grenijo. Ker setve ponavadi vzniknejo v vročem poletnem vremenu, jih senčimo tako, da je tkanina vsaj 30 centimetrov od tal. Posevek senčimo vse do prvega redčenja. Tako se tudi tla ne bodo preveč izsuševala.

Če se odločimo za presajanje poznejših sort endivije (podatek je ponavadi označen na semenski vrečki), denimo avgusta, jo bomo lahko tam ohranili do zime. Ker ni občutljiva na mraz, jo začnemo prekrivati z agrokopreno šele takrat, ko nočne temperature padejo pod nič stopinj. Če gredo pozno jeseni pokrijemo s PVC-folijo, razpeto nad loke, pa jo bomo lahko pobirali celo januarja. Vendar je smiselno le prezimljanje rastlin, ki so zdrave, brez vsakršnih poškodb, ki jih povzroča črna listna pegavost. Če so glave prezrele, jih raje prej porabimo. Za pozno pridelavo je primerna predvsem sorta eskariol zelena, medtem ko sta eskariol zelena in dečja glava za zgodnejšo jesensko pridelavo, malan pa je bolj univerzalna sorta. Za prezimljanje v toplejših krajih je primerna tudi sorta dalmatinska kopica.

Na splošno delimo sorte endivije na dve skupini, kodrolistne z ozkimi in skodranimi zunanjimi listi in eskarjolne, ki imajo široke in neskodrane liste. Obstajajo tudi sorte, ki so po obliki med obema skupinama. Kodrolist­ne endivije (na fotografiji) pri nas niso najbolj priljubljene, čeprav imajo vrsto prednosti: predvsem so veliko bolj odporne proti vročini in jesenski vlagi, in čeprav se zdi drugače, imajo mehkejše liste kot druge sorte, pa še sredina glavice se lepo obeli.