»V imenu Zenja je del imena Zenon, to je bil moj nono, človek odprtega srca, ki je prekipeval od veselja in volje do življenja, izžareval je tudi mir, kar je bistvo zena. Pred skoraj sto leti je z lastnimi rokami zgradil to hišo, zanjo je izdelal tudi okna in vrata, zato sem želela, da se kraška lepotica, ki smo jo pred tremi leti prenovili tudi s pomočjo evropskih sredstev, imenuje po njem,« pravi lastnica Mateja Šajna, ki se je že v osnovni šoli spraševala, kaj je njeno poslanstvo.

Odgovor na to vprašanje je dobila, ko je pred leti spoznala Davida Labuschagna, magistra fiziologije. »Fiziologijo, fizioterapijo, človekovo gibanje in vzdržljivost je združil z vzhodnimi duhovno-telesnimi terapijami in borilnimi veščinami v gibalno terapijo kinergetix, ki je zelo učinkovita pri zdravljenju kroničnih bolezni in na vseh ravneh človekovega življenja, predvsem pa je prilagojena sodobnemu življenju in zato dostopna vsem,« se razgovori sogovornica, ki jo je mojster na preprost način pripeljal do tega, da zdaj stvari vidi in občuti drugače.

Njen pogled na življenje jo je vodil tudi pri prenovi razpadajoče hiše, v kateri so zdaj štirje apartmaji, mini telovadnica in prostor za masažo, v manjšem objektu na dvorišču pa še družabni prostor: »Ohranili smo tako zunanji videz kot notranji tloris, nobenih sten nismo podirali, tudi novih nismo gradili.« Apartmaji so opremljeni v minimalističnem slogu. Vse pohištvo je iz masivnega beljenega hrasta, lokalni mizar ga je izdelal po lastničinih načrtih. »Vse je točno tako, kot bi bilo, če bi opremljala zase. In če jaz želim harmonijo in kakovost, ne vidim razloga, da tega ne bi privoščila tudi tistim, ki pridejo raziskovat skrite kotičke našega Krasa,« pravi Mateja Šajna.

Prenova je bila končana pred tremi leti, gost­je so zadovoljni odhajali in se vračali, njej pa se je ves čas zdelo, da hiši in prostorom v njej nekaj manjka. Namesto podrtije so imeli res pravo kraško lepotico, a je bila po njenih besedah brez duše. Pogrešala je mehkobo, domačnost, drugačnost, igrivost, unikatnost, nekaj, »kar se človeku že ob prvem pogledu vtisne v spomin in ne zbledi«.

Po spletu naključij je prišla v stik z Andrejo Kragelnik, podiplomsko študentko smeri oblikovanje tekstilij in oblačil na ljubljanski naravoslovnotehniški fakulteti. Po začetni zadržanosti sta skupaj začeli raziskovati naravno in kulturno dediščino kraja in kmalu našli skupno točko – ruj. Za Kras značilna grmovnica z močnim koreninskim sistemom, ki zraste pet do sedem metrov visoko in je v teh krajih nadomestila izsekane gozdove, spreminja svoje barve kot kameleon. Listi se namreč jeseni obarvajo najprej rumeno, nato oranžno, temno rdeče do vijoličasto in na koncu, preden odpadejo, porjavijo. Nekaj posebnega so tudi cvetovi, združeni v nežna lasasta socvetja.

Skoraj dve leti sta posvetili tej grmovnici, ki zdaj v vsakem apartmaju pripoveduje svojo zgodbo, v vsakem je zgodba drugače obarvana, v odtenkih, v katere se čez leto odeva ruj. »Veliko hitreje in bolj preprosto bi bilo za izdelavo celostne podobe nekoga najeti in storitev plačati, ampak rezultat bi bil temu primeren, hladen, brezoseben. Tega pa jaz nisem želela, hiši sem hotela dati poseben pečat, dušo, ki bi jo obiskovalci začutili,« svojo odločitev, da projekt zaupa študentki, pojasni sogovornica. Kakor pravi Andreja Kragelnik, študent brez referenc težko dobi priložnost, da pokaže svoje ideje in znanje, zato je bil zanjo ta projekt kot naročen: »Takrat sem ravno razmišljala o temi za svojo magistrsko nalogo, za katero sem vedela, da bo povezana s tekstilom, z vzorci v prostoru. Ko je mentorica izvedela za možnost sodelovanja z Matejo, sem priložnost zagrabila z obema rokama, saj je to med drugim pomenilo, da lahko v nalogi predstavim konkret­ne izdelke, ne zgolj ideje.«

Rezultat sodelovanja med podjetnico in študentko so preproste, a vizualno zelo učinkovite poslikave z motivom ruja na stenah, izdelane s filigransko natančnostjo. Vse so nastale pod spretnimi prsti Andreje Kragelnik, vanje je vloženih krepko čez sto ur dela. Za cvetove, na primer, je potrebovala skoraj 20 ur. Pravzaprav motiv ruja pozdravi že na vratih, na katerih zaradi površine poslikava ni bila mogoča; lastnica se je stežka sprijaz­nila z nalepkami, saj je prepričana, da »s plastiko ni mogoče ustvariti domačnosti in mehkobe, a drugače ni šlo. Izjema je tudi fototapeta z motivom rujevega gozda v enem izmed apartmajev, saj bi ga bilo zelo težko narisati.«

Motiv z vrat se ponovi v notranjosti – obiskovalca najprej pritegne poslikava na steni, nato se pogled ustavi na okrasnih blazinah, na katere je Kragelnikova s tehniko sitotiska (doma si je zato uredila tudi improvizirano delavnico) vtisnila enak motiv. Vsakemu apartmaju dajejo piko na i ročno spletene košarice (tudi te so delo Andreje Kragelnik) v izbranih barvah; v pritličju zelena in turkizno modra, v nadstropju vijoličasta in rdečkasto rjava.

Želja Mateje Šajna, da bi interier opremila z nečim unikatnim, se je v navezi z Andrejo Kragelnik uresničila. Poslikave na stenah in okrasnih blazinah ter pletenine dajejo prostorom v hiši Zenja tisto mehkobo, domačnost in drugačnost, skratka dušo, ki jo je prej pogrešala.