Podoba današnjega Pirana se je oblikovala z doživljanjem nenehnih sprememb v več kot tisočletnem razvoju. Značilnosti njegove grajene strukture, izviren preplet polnega in praznega z vidno neurejenim izmikanjem stavbnih gmot, koreninijo v najbolj zgodnji tradiciji oblikovanja mest v sredozemskem prostoru. Arhitektura, ki to strukturo sestavlja, pa z razkritimi ostalinami iz preteklih časov kaže nenehno, do obstoječe tlorisne zasnove mesta občutljivo prilagajanje razvoju in vsem spremembam v načinu bivanja. Zato v mestu tudi težko odkrijemo arhitekturne sledi, ki izvirajo iz časa nastanka posameznih stavb.

Na pozidanem rtu daleč v morje segajočega polotoka, v najstarejši mestni četrti Punta, sestavljajo strnjen stavni niz visoke hiše preprostega, hladnega videza. S sploščenimi strehami, na katerih čepijo zajet­ni dimniki, oblikujejo slikovit prostor, imenovan Pusterla, ki je imel nekoč vlogo tržišča ob vratih v obzidju, in robijo cesto, ki v rahlem vzponu vodi do mestne dominante, velike baročne cerkve svetega Jurija s samostojno stoječim zvonikom.

V razgibani stavbni masi, z renesančno urejenimi fasadnimi odprtinami, s tenkimi apnenimi ometi, skozi katere mestoma preseva kamnito tkivo obodnih zidov, izstopa pred manj kot desetletjem prenov­ljena stavba v barvi zrelega kakija. Visoko zgradbo, ponaša se z več kot štiristoletnim razvojem, so posodobili pod budnim očesom varstvene službe. Mesto je namreč zakonsko varovano, saj ima s svojim starodavnim jedrom in stisnjenimi hišami, polnimi starin in drobnih znamenitosti, izjemno kulturno vrednost.

V svoji preteklosti je kamnita hiša, njena konstrukcija je značilna za arhitekturo preprostih stavb primorske pokrajine, večkrat zamenjala lastnike. Zadnji so jo, propadajočo in zapuščeno na sicer imenitni lokaciji, kupili s čisto posebnim namenom. Poleg ureditve sekundarnega bivališča za več članov družine so želeli s kakovostno prenovo osebno prispevati k postopni ozdravitvi imenitnega in dediščinsko pomembnega starodobnega slovenskega selišča, ki so ga zadnja desetletja zaznamovala tudi z vidnim nazadovanjem v arhitekturi. V prenovo so vložili veliko časa – lastnega dela, energije in znanja, vendar poudarjajo, da ne več od pričakovanega.

Podoba preproste piranske hiše

Gradivi sredozemske hiše sta kamen in les. V primerne zidake obdelan kamen je z apneno malto zvezan v zid, iz lesa pa so stropne in strešna konstrukcija, tlaki in stavbno pohištvo – okna in vrata. Pogosto so iz lesa tudi notranje stopnice. Arhitekt Marjan Mušič, raziskovalec slovenske stavbne dediščine, je zapisal, da arhitektura sredozemske hiše izraža visoko stopnjo oblikovanja. Njena posebna konstrukcijska oblika – pravokotne kamnite enote, po višini členjene z lesenimi stropi in pokrite s plitko streho – namreč sloni deloma na arhaičnem (prastarem), deloma na antičnem (staroveškem) izročilu.

Močan in trden kamnit ovoj in vanj vpete lesene strope, povezane z zelo strmimi in ozkimi lesenimi notranjimi stopnicami, je imela tudi stara hiša, ki je v izteku drugega tisočletja z okni, za katerimi ni bilo zaznati življenja, zrla na že zdavnaj tlakovano ces­tišče. Popustila je streha in sonce, močan dež in veter so imeli prosto pot v notranjost, zato so leseni stavbni deli počasi, a zanesljivo propadali. Novim lastnikom je tako po odstranitvi uničenih in močno poškodovanih lesenih stavbnih delov ostal le kamnit nosilni ovoj. Dovolj zdrav in trden je predstavljal dragoceno dediščino, ki jo je bilo še mogoče ohraniti in razviti do višje kulturne stopnje.

Izvirna utrditev obstoječega kamnitega ostenja

Debele nosilne obodne stene so med seboj povezali z novimi armiranobetonskimi stropnimi ploščami, ki so jih vpeli v novo, izvirno oblikovano nosilno armiranobetonsko stopniščno jedro, postavljeno na mestu nekdanjih lesenih stopnic. Sestavljeno je iz eliptičnega oboda, zavitih enoramnih stopnic s praznim vretenom in podestov, vstopnih prostorov v tri bivalne etaže.

Poleg pomembne vloge statične utrditve obstoječega kamnitega stavbnega ovoja in uporabne vrednosti vertikalne komunikacije je stopnišče tudi izjemno lep likovni element notranjega oblikovanja hiše. Čeprav nas zavito stopnišče v zaprtem ovoju spominja na vzpenjanje v starodobnem stolpu, je občutenje celote ekstravagantno. K temu pripomorejo zavita linija, čista, bleščeča belina in posebej izbrana pisana lesena obloga nastopnih ploskev. Po dotiku mehka je izdelana iz debelih lesenih masivnih plošč, lepljenih po širini in dolžini.

Iz stanja stare hiše je razvidno, da je bilo treba poleg novih stropnih plošč in stopnic na novo izdelati vse inštalacije, tlake in tudi stavbno pohištvo. Ker so bili okenski okvirji na fasadi, ki je usmerjena na ozko cesto, še dovolj ohranjeni, so mizarski mojstri druge izdelali po njihovem vzoru. Videz novih vratnih kril pa je prilagojen likovnemu jeziku na novo izdelane notranje opreme.

O opremi in njeni obliki

V vsaki etaži, tako v pritličju z ozko vstop­no vežo kot v treh nadstropjih nad njim, je na sorazmerno majhni talni površini urejeno samostojno bivališče. Z majhnimi sanitarijami in kratkim kuhinjskim nizom, ležiščem in drugo potrebno opremo je uporabno kot samostojna enota. Odvisno od trenutne naseljenosti hiše pa se lahko dve etaži združita v večje stanovanje.

Izvirno zamišljena sestavljivost prostorov, iz štirih manjših v dve večji stanovanjski enoti, je zahtevala tudi posebej načrtovano notranjo opremo. Vse lesene elemente, od kratkih kuhinjskih nizov, ki jih je mogoče zastreti, kadar niso v uporabi, garderobnih omar, omaric, miz in mizic, je načrtovala arhitektka Tatjana Colloni, izdelali pa so jih lokalni mizarski mojstri. Arhitektka je poleg lesene opreme odbrala tudi drugo potrebno opremo, od sanitarne keramike do svetil in tekstilij. Oblikovana oprema pripada našemu času, tako po uporabi kot videzu. Umetnostni kritiki bi jo skoraj zagotovo opredelili kot minimalistično.

Poleg likovno čiste notranje opreme, ki kaže uporabnikovo prepričanje, da je manj več, je z nekaj novega zaznamovana tudi stavbna zunanjost. Nad drugo etažo je na novo urejena tretja z veliko teraso, ki je zamejena s polnim ograjnim zidom, predrtim z dvema vrstama kvadratnih odprtin. Če v stavbnem ovoju odprtine na ograji doživimo kot okrasni poudarek, je njihova vloga med sedenjem na terasi drugačna. Spremenijo se v majhna okna, skozi katera se sestavlja slika morja, lepega in zanimivega v vseh letnih časih in vseh urah dneva. Prispodoba hiše stolpa, nanjo nas je navedlo v ovalni ovoj ujeto stopnišče, se tako utrdi še na terasi. Takšne poglede daleč in v širino prostora omogočajo le visoke razgledne ali v zgodovini z drugimi nameni oblikovane stavbe – stolpi. V osrčju starinskega Pirana se s predstavljeno in njej podobnimi prenovami postopoma nadaljuje življenje, ukrojeno in prilagojeno novemu času, začetku tretjega tisočletja našega štet­ja. Kljub večjim spremembam v notranjosti in dodani ekstravaganci v lepem najmanj štiristoletna navzočnost hiše v prostoru ostaja neokrnjena. To pa je bila tudi ključna kakovost, ki so jo zdajšnji lastniki prepoznali v njej, ko je bila še napol porušena.