V očeh srbske družine Đurković je Slovenija najlepša država na svetu. Majhna, urejena, zelena in s pozitivnim pristopom do življenja. Oče Miloš je v Slovenijo v novem stolet­ju prihajal iz poslovnih razlogov, ko pa sta z ženo Višnjo dobila dvojčka, deklico in dečka, sta se pri njunih petih mesecih odločila, da prve družinske počitnice preživijo na Bledu. Zaradi prelepe narave in gostoljubnosti domačinov so se začeli vračati vsako leto, včasih tudi trikrat, in njihova ljubezen do tega kraja je bila že tako močna, da so začeli razmišljati o nakupu počitniškega apartmaja. V bližini hotela, kjer so običajno bivali, je Miloševo pozornost pritegnila prenova stare blejske lepotice, vile v historičnem slogu s preloma stoletja. Po nenavadnem spletu naključij, med drugim tega, da ga je znanec iz Beograda povabil na obisk v svoje novo stanovanje prav v to vilo, so postali lastniki mansardnega stanovanja. Za njegovo opremo so stopili v stik z arhitektom Boštjanom Gabrijelčičem iz arhitekturnega biroja Arhitektura.

Nekoč nadstropje za služinčad, zdaj razkošna stanovanjska enota

V vili Vintgar, kot se je imenovala od leta 1892, ko so jo zgradili po načrtih arhitekta Jaromira Hauscha, je prva lastnica Josipina Svoboda z družino odprla penzion. Hiše se je prijelo družinsko ime Svoboda in bila je v družinski lasti vse do leta 1946, turistično namembnost pa je ohranila tudi pozneje. Leta 2009 je doživela prenovo (pod vodstvom arhitekta Aleša Hafnerja), na željo investitorja pa so nekoč večje prostore razdelili na manjše stanovanjske enote, s čimer so se delno izgubile izvirne poslikave in značaj prostorov. Obnovili so ostrešje s kritino in zamenjali stavbno pohištvo z verandami, dogradili podzemno garažo. V mansardi hiše so bili nekoč urejeni prostori za služinčad, predvsem sobarice in kuharice, ki so bile zaposlene v penzionu. Zdaj je nekdaj manjvredni podstrešni prostor s prenovo postal pravo razkošje, saj je celo nadstropje zaokrožena stanovanjska enota.

Stanovanje ima križno tlorisno zasnovo z osrednjim prostorom brez neposredne dnevne svetlobe. Iz vsakega od izmed štirih krakov se odpirajo čudoviti pogledi na okoliške planine, na mogočni Triglav na eni strani in vrhove Kamniških Alp na drugi. Glavna naloga arhitekta je bila kar najbolje izkoristiti stojno višino, saj je stanovanje kljub dokaj veliki bivalni površini, okrog 110 kvadratnih metrov, prikrajšano pri volumnu, in pripeljati čim več svetlobe v osrednji prostor. Gradbena dela so bila večinoma končana, manjkali so zgolj tlak in notranja vrata. Arhitekt je predlagal povečanje vratnih odprtin med prostori, tako da zdaj segajo vse do stropa, vrata pa je umestil samo v spalna prostora. Tako se naravna svetloba zliva tudi v osred­nji del, visoka dvokrilna vrata, ki vodijo v obe spalnici, pa dajejo občutek zračnosti in prostornosti. Nastal je tudi bolj odprt tloris.

Sodelovanje med naročnikom in projektantom je bilo zelo uspešno. Na začetku je imela družina pomisleke, kako bo deloval tako izčiščen in bel prostor, kakšen je oblikovno blizu arhitektu Boštjanu Gabrijelčiču. Vendar so z izbiro rustikalnega hrastovega poda in nekaj dodatnih poudarkov v hrastovem furnirju razbili belino, hkrati pa je notranja oprema še vedno dovolj nevtralna, da dopušča življenju, da napolni stanovanje z vsebino. Bela oprema v osrednjem prostoru tudi ne krade dragocene svetlobe, vsaka niša pa je izkoriščena za shranjevanje.

Malo opreme, a toliko več svetlobe

Osrednja nit v stanovanju je svetloba. O tem pripoveduje kar dvanajst metrov dolga linijska svetilka, izdelana po meri. Čeprav je bilo to unikatno svetilo zelo drago, so tudi naročniki prepoznali, da bo zaokrožilo podobo stanovanja. Petdelno svetilo se lahko prižiga ločeno po posameznih prostorih. Linija svetlobe nas vodi vse od vhoda, skozi osrednji prostor, kjer so kuhinja, jedilnica, igralnica za otroka in garderobna niša, do okna v dnevnem prostoru.

Levo in desno glede na os stanovanja se dvokrilna vrata odpirajo v manjši spalnici, ki imata tudi izhod na romantičen balkon z izrezljano leseno ograjo. Naravnost iz osred­njega prostora pridemo v dnevno sobo, dodatno osvetljeno skozi strešna okna. Tudi tu je notranja oprema zasnovana zadržano; v belem objame prostor ob treh stranicah, glavni poudarek pa je večnamenska široka polica v hrastovem furnirju, ki nosi domači kino. Večina opreme je izdelana po meri, spalnici in dnevni prostor so dopolnili tudi s kosi pohištva iz Ikee, stene pa še čakajo na izbor črno-belih fotografij narave v hrastovih okvirjih.

Umik in čas počitka

Minimalistična zasnova notranje opreme se ujema tudi z razmišljanjem družine, da je umik na Bled čas počitka. Praznino, ki jo je arhitekt namenoma ustvaril, tako zapolni družinski živžav. »Otroci so povsod,« v smehu odgovori tudi Višnja, na vprašanje, kateri kotiček stanovanja je najljubši hčerki in sinu in njunima bratrancema. Ker so družabne narave, velikokrat v goste povabijo sorodnike in prijatelje in v stanovanju je krasno sobivalo že deset ljudi hkrati. »Le še eno kopalnico smo pogrešali zjutraj,« se namuzne.

Bled je njihovo zatočišče, antipod življenju v velemestnem Beogradu, izhodišče za smučarske izlete, kolesarske podvige ... »Tek okrog jezera je zame postal nepogrešljiv del bivanja na Bledu,« pravi Miloš, »ter seveda igranje golfa na enem najboljših igrišč v Evropi.« Otrokoma in soprogi pa je zmagovita kombinacija še vedno blejska klasika – vedno lačni kljuni na gladini jezera in sladkanje z znamenito kremno rezino.