Prostorno in svetlo, dobrih sto kvadratnih metrov veliko stanovanje kaže popolnoma drugo podobo kot pred začetkom prenove. Tloris je bil celo tako nemogoč, da sta se arhitektki, ko sta ga prvič videli, vprašali, ali bo tu sploh mogoče narediti dom za tričlansko družino. Takšen tloris izvira iz dejstva, da je bil to nekoč spodnji del dupleksa, ki so ga prejšnji lastniki razdelili na dve stanovanji. Na primer: spalnica je bila brez okna, le z ventilatorjem, nekaj svetlobe vanjo so prepuščala steklena drsna vrata, podstopniščni prostor je bil odprt, majhen vhodni prostor, dnevne sobe skoraj ni bilo ... To so le nekatere slabosti, ki jih je imel tloris. Zato ni presenetljivo, da so ob prenovi podrli vse stene, ki niso bile nosilne. Ostala sta le stopnišče, ki je vodilo v zgornje stanovanje, in nosilna stena ob njem. Iz preostalega je nastala nova zgodba. Arhitektki sta izhajali iz želja lastnikov, ki pa so bile zlasti funkcionalne: vse, kar potrebuje družina za normalno in karseda prijetno bivanje. Med željami je bil tudi umirjen nabor barv in materialov, in ko so v kopalnici izbrali črne talne ploščice, je nastala celotna barvna kombinacija.

Ob vhodu v stanovanje se odpre prostorna predsoba z garderobnimi omarami ob eni steni od tal do vrha, drugo steno pa zapolnjujejo vertikalna ogledala. Predsobo od preostalega dela stanovanja ločujejo steklena drsna vrata. Če so ta odprta, se odpre pogled skozi velike steklene površine na teraso in na prosto.

Osrednji bivalni del zaznamuje sredinski kubus, s katerim sta arhitektki našli rešitev za več dilem hkrati. V njem je skrito stop­nišče oz. prostor pod njim, na eni strani ponuja odprte in zaprte police, ki sodijo k dnevnemu delu, na drugi strani pa so kuhinjske omarice. Kuhinjo so morali po besedah arhitektke Špele Modic prilagoditi napeljavam. Postavili so jo ob dolgo steno. Bele ličnice spodnjih in zgornjih omaric dopolnjuje delovni pult v črni barvi, v enakem odtenku sta tudi stena nad njim in stena na koncu kuhinjskega dela. Ko so bele kuhinjske omarice dopolnili s črno barvo, pravita lastnika, je kuhinja šele zares zaživela in dobila takšno podobo, kot sta si predstavljala, postala je elegantnejša. Po besedah Neže Mekota so tako poudarili, da kuhinjo sestav­ljata dva kubusa. Steno ob leseni jedilni mizi s klopjo dopolnjuje fototapeta. Posebna je zato, ker so na njej črno-bele družinske fotografije.

Črna barva zaznamuje tudi zdaj prostorno kopalnico s kadjo. V njej so talne keramične ploščice v obliki šestkotnikov in odlagalni pult ob umivalniku. Tudi tu je veliko shran­jevalnih površin, ki se skrivajo za gladkimi lesenimi površinami. Gre za hrastov les, pravzaprav so vse lesene površine v stanovanju iz hrastovega lesa. Za talno oblogo so izbrali krtačen in lakiran hrastov pod.

V spalnici najprej pritegne pogled tapeta za vzglavjem postelje, na kateri je ozvezdje. Postelja s steklenim okvirjem deluje lahkotno, podobo spalnice pa dopolnjujejo črni nočni omarici in bralni lučki. Iz nje pridemo skozi garderobni prehod v delovni kotiček, ta dva prostora pa ločuje le zatemnitvena zavesa, ki poskrbi, da ob jutrih zaradi velikih steklenih površin ni prezgodaj svetlo. Otroška soba je zasnovana v dveh delih, eden je spalni s pogradom, drugi igralnica, ločuje pa ju prav tako zatemnitvena zavesa. Tu belo pohištvo dopolnjujejo živahnejši rožnati odtenki na steni in dodatkih ter seveda igračah najmlajše družinske članice.

Osvetlitev je zasnovana z nadgradnimi svetili, izstopa le minimalistična in prav tako črna luč nad jedilno mizo. Zaradi velikih steklenih površin so prostori nasploh svetli, po besedah lastnikov je naravne svetlobe veliko več kot pred prenovo. Kakor sta povedala gostitelja, se jima zdi ključno, da ob tako obsežni in zahtevni prenovi najameš arhitekta, tudi zato, ker ti prihrani veliko časa. Zadovoljstvo pa je toliko večje, če prenova in zas­nova interierja prineseta rešitev, kakršno so si želeli lastniki in se, tako kot njihova družina, v novem domu dobro počutijo, bivanje pa je nadvse prijetno.