Stanovanje v nizu trdnih baročnih stavb je namreč že tretje leto najemniški dom mlade japonske družine z otroki. Pred dobrimi osmimi leti je naša gostiteljica postala Ljub­ljančanka, in čeprav se je družina že dvakrat preselila, si je dom vedno poiskala v Stari Ljubljani. Večstoletne hiše, kakršnih na Japonskem, v deželi potresov in lesene tradicionalne arhitekture, ne moreš videti, te obdajo s posebno prijetno atmosfero, pravi Taeko. Vedno si je želela živeti v takšni hiši. Bivanje v njej je naravno, poleg tega imajo v sedanjem stanovanju prostore z velikimi okni na široko odprte na dve strani, na jug in na drevored ob Ljubljanici. Ob nedeljah je mogoče skoznja celo od daleč preveriti utrip na bolšjem sejmu.

Vendar je sejem naši sogovornici tako ljub, da ga ne spremlja le od daleč. Če potrebuje kakšen kos stanovanjske opreme, posodico ali okrasni detajl, najprej preveri ponudbo na njem, in šele če želenega tam po večkratnem iskanju ne najde, se počasi odpravi v trgovino, pravi. Jed še bolj tekne z izbranim starim priborom, ki je v kuhinjski predal prišel kos za kosom. Kuhinja je sogovorničin najljubši prostor v stanovanju, in ker se v njeni družini veliko kuha, je za odrasle tudi glavni družabni prostor. Medtem ko imajo otroci zaradi razporeditve sob za igro na razpolago pravcato krožno pot skozi stanovanje, odrasli na obisku sproščeno klepetajo z gostiteljico. Naravni lesen pult in preproste odprte kuhinjske elemente je izbrala, ker najbolj ustrezajo njenemu načinu priprave hrane. »Na Japonskem velja, da mora zdravo dnevno prehrano sestavljati vsaj 32 raznolikih sestavin – tudi sama rada kuham pestro in pisano.«

Pisane detajle ima rada tudi pri stanovanjski opremi, o čemer pričajo njeni izdelki iz blaga. Prijazni kiti na rožnati podlagi, avtomobilčki na modrem, ptice, drevesa in mavrični vzorci kar tako – vesele tkanine in vzorci so Taeko ljub hobi. S starim šivalnim strojem ustvarja pregrinjala, torbice, blazine, zastore, zastavice dobrodošlice in vesele šale. Ali pa s hčerko izdelujeta volnene cofke za novoletno smrečico. Blago, ki ji je pri srcu, je predvsem bombaž. Naraven in prijeten na dotik tako kot košarice iz bambusa, slame ali trsja (težko bi si omislila plastične pripomočke) in les v stanovanju.

Večino prehodnih prostorov namreč prekriva lepo ohranjen klasični parket, ki ga dopolnjujejo izrezljana vratna krila. Sicer pa je po sogovorničinih besedah v domu pomembno veliko svetlobe z belo barvo, barvitimi detajli, tudi kakšnim kosom pisanega pohištva – posebno lep občutek pa dajo predmeti z zgodovino: takšni sta denimo bela in zelena lončena peč z umetelno izdelanimi ploščicami. Ali na drugi strani izdelek gospoda z bolšjega trga: havba slovenske tovarne Elma je zdaj oranžna lučka, ki je v dnevnem prostoru duhovit kontrast baroku.

Osrednja znamenitost prostora so namreč stropne freske baročnega slikarja Franca Jelovška. Prostor je hkrati svečan in igriv, saj belino sten dopolnjujejo barviti dodatki in vsakič drugače razpostavljene igrače in likovni izdelki treh otrok. Na Japonskem je njim, otrokom, posvečen poseben praznik. Petega maja skozi okna hiš izobesijo pisane platnene ribe, zaščitnice njihove blaginje in zdravja. Ko so nekoč posebej veliko izobesili tu čez balkonsko ograjo na ulico, so se ljudje presenečeno ozirali kvišku in se spraševali, ali zastava nemara ne pomeni povabila v novoodprto ribjo restavracijo v hiši.