Lastnika sta imela po besedah arhitektke dokaj izoblikovane želje, vedela sta, kakšna estetika jima je blizu, prav tako sta imela nekaj pohištva iz Ikeine kolekcije Stockholm, ki sta ga hotela obdržati. Iz tega je nastala zgodba, a da ne bi bila povsem generična, se je arhitektka odločila za kolaž opreme iz povsem različnih virov, tako poceni pohištva kot dražjih dizajnerskih kosov. Pri oblikovanju interierja pa je bilo po njenih besedah treba povezati še moško in žensko energijo, da je nastal dom, v katerem se oba partnerja počutita dobro. Vedno, ko opremljamo stanovanje za par, je treba uskladiti ženske in moške želje, pripoveduje sogovornica. Ženske si po njenih izkušnjah večinoma zamislijo mehkejši, než­nejši interier, pa tudi drugačne barve, moški imajo radi temnejše odtenke in bolj robustne teksture, kot sta usnje in beton. V tem stanovanju je ta prisoten v obliki tapete v kuhinji. Gre za tapeto z maroškim vzorcem, ki je videti kot betonska stena, s katere se lušči omet. Ta barva betona se nadaljuje še v kuhinjo na delovni pult, ki je v podobni teks­turi, in steno med spodnjimi in zgornjimi omaricami. Kuhinja pa je izčiščena bela.

Pri sedežni garnituri je po besedah arhitekte prevladala moška energija, saj so izbrali črno usnjeno. Omehčali so jo s preprogo iz ovčjega krzna in bakrenimi poudarki, kot sta namizna luč in klubska mizica, ter drobnimi dodatki, ki vsi skupaj predstavljajo ženski princip.

V osrednji bivalni prostor je bilo treba vključiti tudi obstoječo jedilno mizo. Postavili so jo ob prej omenjeno steno s tapeto in ji dodali bele stole z lesenimi nogicami. Nad njo je znana viseča luč Caboche, ki jo je za italijanski Foscarini oblikovala slovita Patricia Urquiola. Gre za sodobno različico klasičnega steklenega svečnega lestenca, pri katerem enako velike steklene krogle sestavljajo nekakšno okroglo stekleno košaro. Kakor pravi Nina Štajner, se rada poigrava s talnimi in namiznimi lučkami ter lestenci, ki so poudarjeni in so hkrati okras, ne le vir svetlobe. Sicer pa ta dekorativna svetila dopolnjuje osnovna osvetlitev s skoraj neopaznimi plafonjerami, ki zagotavljajo dobro osvetljenost prostorov v vseh razmerah.

V osrednjem prostoru je še knjižni regal, ki deluje, kot bi bil narejen po meri, a je v res­nici sestavljen iz preprostih odprtih in zaprtih Ikeinih elementov, zloženih na nekoliko drugačen način. Nišo v njem so prepleskali v sivo.

Balkon so opremili s kompletom klasičnih stolov in mizice Rex v črni barvi ter ga tako povezali z osrednjim bivalnim prostorom oz. sedežno garnituro. In to je dovolj za balkon, kjer ima glavno vlogo čudovit razgled na Alpe.

Večjo spalnico sta lastnika namenila svojima otrokoma, manjšo pa izbrala zase, saj v njej potrebujeta le posteljo. »Spalnica je zelo asketska, angelska in nežna ter hkrati sproščena,« pravi arhitektka. Garderobna soba je v ločenem prostoru in ponuja vse udobje, ki ga potrebujejo za shranjevanje oblačil in drugih reči.

V otroški sobi, ki še nastaja, so na eno od sten narisali obris mesta s črno barvo, po kateri se lahko riše s kredo, da si bosta otroka lahko dala duška. Temni barvi so dodali nežen sivomoder odtenek, ki pa ga bodo lahko, če bodo želeli, dopolnili še s kakšno barvo. To je, kot pravi arhitektka, projekt oz. zgodba, ki se še nadaljuje in prilagaja novim razmeram bivanja.

Zasnovo hodnika je olajšalo dejstvo, da na njem ni potrebe po garderobnih omarah. Tja so zato umestili kredenco, ki sta jo lastnika že imela, dodali pa so ji še eno drugačne velikosti in shemo dopolnili z ogledalom v razkošnem okvirju, prislonjenim na steno, ter s slikami. Tako so z različnimi višinami in oblikami zelo dolg hodnik navidezno skrajšali.

Največ pozornosti so po besedah arhitektke namenili kolažu kosov pohištva in različnih materialov v osrednjem bivalnem prostoru. »Tudi projekt, v katerem je postavljen določen okvir in so želje lastnikov jasne, je svojevrsten izziv,« pravi sogovornica in dodaja, da je bistveno, da nastane interier, pisan na kožo uporabniku. Njena naloga je, še poudari, da svetuje o optimalni prostorski ureditvi in poveže želje ter finančni okvir v eno zgodbo, ki čim bolj ustreza tistemu, kar sta si naročnika želela.