Osnova je enosobno stanovanje v bloku iz sedemdesetih let. Tlorisi iz tistih časov so po besedah arhitektke Zane Starovič Volk iz biroja Gaser arhitekti zelo racionalni in načeloma ponujajo dobro osnovo, a so vseeno morali izpeljati nekaj sprememb. Zasnova stanovanja je bila namenjena enemu ali največ dvema stanovalcema, arhitekti pa so ga preoblikovali za bivanje štiričlanske družine. »Izhajali smo iz bivalnega prostora kot najpomembnejšega dela. V njem se preživi največ časa, zato mu je treba nameniti kar največ prostora, medtem ko prostor za spanje lahko prenese takšno racionalizacijo, da dvoposteljna soba postane štiriposteljna,« pojasnjuje arhitektka. Bivalni prostor so razširili s priključitvijo balkona, ki v prvem nadstropju bloka ni imel druge funkcije, kot da se je na njem nabirala krama. Za bivalni prostor pa je pomenil nekaj dragocenih kvadrat­nih metrov, zaradi katerih je stanovanje prostornejše. Poleg tega so v bivalni del vključili hodnik oziroma predsobo. Odstranili so vrata med njima in ju tako povezali v celoto. »Čeprav hodnika ne uporabljajo neposredno v bivalnem prostoru, je zlasti pomemben občutek, da se prostor za vogalom ne konča,« pojasnjuje arhitektka.

Seveda se postavlja vprašanje, ali je sploh mogoče na tako majhno površino spraviti vse, kar potrebuje štiričlanska družina. Arhitektka pritrjuje, vendar doda, da je to mogoče le z opremo po meri. »Če bi vanj postavili nekaj kosov pohištva standardnih dimenzij, bi bilo hitro preveč zapolnjeno in še zdaleč ne bi moglo zadovoljiti potreb štiričlanske družine. Tako pa je izkoriščen vsak kotiček, vogali so poravnani z nizom omar, ki hkrati ponujajo shranjevalne površine ter ohranjajo stanovanje pospravljeno in urejeno,« pravi sogovornica.

Spalni del je ločen od bivalnega, kar je po mnenju arhitektke zelo pomembno, saj v nasprotnem primeru pomeni vsak večer pripravljanje postelje, vsako jutro pa pospravljanje, torej veliko dodatnega dela. Postelja za starše je na tleh, za otroka pa viseča oz. obešena pod strop, preostali prostor v spalnici je izkoriščen za garderobne omare. »S takšno obešeno posteljo imata otroka veliko veselja, saj jo doživljata kot neki poseben, zanju po meri narejen kotiček. Pod njo se hkrati ohrani prostor za igro, dostop do nje v obliki stopničk pa je uporabljen za police,« še dodaja.

Notranja oprema je pretežno bela, saj je prostor premajhen, da bi vanj vnašali močne odtenke. Kombinacija z masivnim lesom po besedah sogovornice da toplino, drugi dodatki so precej nevtralni. »Bela je tudi zato, ker je večina opreme zasnovana, da deluje kot stena, a s funkcijo shranjevalnih površin,« pojasnjuje izbor. Zamislili so si cel sklop omar, ki se začnejo pri vhodu, z garderobo in shranjevalnimi površinami za dom, potem pa okrog vogala postanejo kuhinja, nato zaobjamejo vrata in se nadaljujejo v omare nad in pod televizorjem. V tem sklopu je v omari skrita tudi klimatska naprava. Ko ta deluje, je omarica odprta, sicer pa večino časa klimatske naprave ne uporabljajo in je tako skrita v omari.

Shranjevalne površine so pravzaprav povsod, izkoriščen je vsak kotiček. Kot pravi arhitektka, jih najbrž kakšno precej večje stanovanje ne premore toliko. Celo napa je zamišljena kot kubus nad mizo, v katerem so okrog omarice. Jedilna miza je fiksna in podaljšek kuhinjskega otoka.

Za material so izbrali beli iveral, ki je po besedah sogovornice dejansko najcenejši material, in masivni les, s katerim so vnesli nekaj topline. Leseni deli, to je delovni pult in jedilna miza, so zaščiteni z lanenim oljem in voskom, tako da jih je mogoče čistiti in močiti brez posledic. Pri zasnovi notranje opreme so se morali držati tudi finančne omejitve. Za celotno prenovo, v katero so vključeni novi tlaki, nova okna in vsa oprema, so porabili manj kot deset tisoč evrov. Zaradi tega so tudi vse omare sestavljene iz Ikeinih kuhinjskih elementov, ki so jih na nekaterih delih le nekoliko prilagodili.

Tako kot druga oprema je premišljena tudi osvetlitev. Za osrednjo so uporabili preproste kroglaste plafonjere, nad mizo so spuščena svetila, ki omogočajo dobro osvetlitev tudi za pisanje in risanje, hkrati pa ustvarijo intimen prostor okrog miznega dela. LED-svetilo nad kuhinjskim pultom je lahko hkrati vir ambientalne osvetlitve ob večerih. Ambientalno svetilo je tudi ob kavču, to je samostoječa svetilka, ki je namenjena večernemu branju ali gledanju televizije, ko so luči na stropu ugasnjene. V spalnici je stoječa svetilka ob postelji, medtem ko je ob otroški postelji vijačena v steno in omogoča večerno branje v postelji, ima pa tudi možnost regulacije jakosti.

Prostor, odmerjen štiričlanski družini, je res majhen, a vseeno dopušča še kakšno dekoracijo, kot so slike, kakšen umetniški predmet ali morda tapeta.