"Ko sem bila stara približno štiri leta, sva s staro mamo sedeli na kavču v njeni dnevni sobi. Kvačkala je prečudovit prt. Stara mama, tudi jaz bi poskusila kvačkati, sem jo prosila. Seveda je dovolila," pripoveduje oblikovalka Martina Šušteršič svoje prvo srečanje s kvačko, pa čeprav je bil rezultat bolj boren, kot pravi, le nekaj vozlov, ki jih je stara mama komaj razvozlala, se je rodila ljubezen do ročnih del. Danes oblikovalka svoje znanje uporablja zlasti za raziskovanje starih tehnik pletenja in kvačkanja ter uporabe teh v novih izdelkih.

Kakšno leto po izdelani kolekciji črno-belih pletenih svetilk ji je pod roko prišla stara knjiga o kvačkanju. Izdelala je več različnih vzorcev, ki so bili, kot pravi, tako lepi, nežni in prosojni, da je dobila zamisel, da bi se svetloba v njih zelo lepo odsevala in naredila lepe sence v prostoru - podobno kot pri pletenini. Tako se je odločila, da naredi kolekcijo svetilk in uporabi kvačkanje na drugačen, nov način.

V svetilkah pa so ujeti tudi spomini na njeno staro mamo, na njune skupne urice, preživete ob otroških pogovorih na njenem kavču in kvačkanju ter pletenju prečudovitih izdelkov, ki so nastajali pod njenimi rokami.

Svetilke so lahko popolnoma prosojne, narejene iz čipke različnih vzorcev. Tako difuzna svetloba, ki prehaja skozi mrežasto strukturo, ustvarja nenavadne svetlobne učinke v prostoru. Kvačkana čipka pa lahko prehaja v polgosto pletenje, kar zasenči notranjost svetilke in omeji svetlob. Kjer pa površina preide v čipko, se svetloba razlije prosto po prostoru.