Zadnja junaka s čajnega kompleta sta Astra in Titan, artista, ona na vrvi v rdečem pikčastem dresu, on močan v mornarski opravi. Junaka je pospremila z besedami »za vse cirkusante, ki verjamejo v ljubezen« in ju upodobila tudi v kratkem risanem filmu. Astra in Titan sta nastala v omejeni izdaji po sedemdeset kompletov vsakega, v črni in beli različici emajliranega čajnika, skodelice in pladnja. Slednji je iz recikliranega materiala, to je stranskega produkta, ki nastaja pri proizvodnji tehtnic. Astro in Titana je ustvarila za svojo blagovno znamko Ha ha! (z angleškim pripisom The LifeSmile Brand), ki jo je pred štirimi leti zasnovala skupaj z življenjskim partnerjem slikarjem Mihom Pernetom. »Ime izvira iz Mihove risbe, ki jo je naredil na temo najinega odnosa – cinični posmehec življenju, ki pa je v podstati pozitiven,« pojasni ustvarjalka in dodaja, da je imela v družini vedno vlogo dežurnega klovna. Kot pravi, ji je bilo že večkrat rečeno, da iz njenih junakov veje nekaj pozitivnega, kar racionalno tudi zagovarja. Njeni liki so po eni strani zelo prijazni in prikupni, po drugi pa tudi ekspresivni in temačni. »Kdor zanika temne plati lastnega značaja, si je naredil medvedjo uslugo. Dobro je biti v stiku vsaj s tistimi temnejšimi platmi, ki jih lahko ozavestiš. Pri delu se lahko napajaš iz težjih in seveda tudi lepših stvari,« pravi Fabjančičeva, ki je začela delati kot ilustratorka že v srednji šoli. Takrat je zaživela »dvojno življenje«, kot pravi, dopoldne je bila v šoli, zvečer in ponoči pa je risala. Tudi med študijem je veliko delala ponoči. Zdaj, ko ima družino, si je delovnik razdelila na dva dela, dopoldne, ko sta otroka v vrtcu, ustvarja v studiu, nekajkrat na teden pa še ob večerih doma. Življenje se je z rojstvom sinov zelo spremenilo, pripoveduje, otroci so šola življenja. Kot ponosna mama štiri- in šestletnika pove, da tudi fanta rišeta, kar ji je užitek gledati, a to niti ni tako presenetljivo, saj je to njihov življenjski slog.

Zdaj v glavnem ustvarja z grafičnim svinčnikom neposredno na računalnik. »Analogni svinčnik je moja prva ljubezen, še vedno najljubši, a obvladam tudi grafičnega, tako da mi je ljubo delati z njim,« pojasni način dela in doda, da ima zelo rada tehnični svinčnik, zaradi česar ponavadi vzbuja nerazumevanje sorisarjev, a ji je, kot pravi, všeč, ker je tako tanek, da lahko z njim doseže najdrobnejši detajl.

Žalostna zgodba s srečnim koncem

Ilustracije je umestila na lonce, ko je začela sodelovati s podjetjem Emo ETT. Zanj je namreč zasnovala štiri avtorske kolekcije. Začela je s čajnim setom Daydreamer, nadaljevala s setom emajlirane posode Hiške in krožniki Zoolicious, zgodbo pa končala s serijo Eternitea z motivi izumrlih vrst živali. Za poslikavo belih čajnikov je izbrala pet živali: mamuta, avstralskega kratkorepkega skakalca, dodo, tasmanskega tigra in evropskega jamskega leva, katerih skupni imenovalec je izumrtje. Kolekcija naj bi bila nekakšno dostojanstveno slovo tovarne, iz katere je prihajala kakovostna emajlirana posoda, ki je bila nekoč del vsakega gospodinjstva. A kot se je izkazalo, se je zgodba vseeno razpletla optimistično. Na pogorišču nekdanje tovarne je nastalo novo podjetje Emo Novum, ki je nov zagon proizvodnje počastilo tudi s kolekcijo emajlirane posode, osvežene z novima barvama in pikami. Fabjančičeva je izbrala sodobna odtenka modre in zelene. »Začelo se je z idejo, da so pike postulat, ki je generičen in hkrati dovolj ljubek ter zelo prepoznaven za tovarno,« pojasnjuje ilustratorka in dodaja, da modra spominja na tisto modro, ki so jo nekoč že uporabljali, zelena pa je sodobna in sveža, barva preporoda in pomladi. Gre za kombinacijo nečesa, kar je prepoznavno in tradicionalno, hkrati pa se zasidra v današ­nji dan, pravi sogovornica, ki je neskončno nostalgična do tovarne in njihovih loncev, pa tudi sodelovanje z njimi je nadvse navdihujoče, ne samo da se pri njih počuti domače, kot bi se odpravila v ekspozituro lastne pisarne, pomembno vlogo igrajo tudi prist­ni medsebojni odnosi.

Ilustracija na emajlirani posodi ni ravno prva misel, ko je govor o dekorju tega gospodinjskega pripomočka. »Gre za najbolj ekstremno manifestacijo moje risbe na nekem predmetu,« pojasni Fabjančičeva, ki zase pravi, da ne mara pasivnosti in smiljen­ja samemu sebi, saj je to po njenem večni izgovor za ždenje in nemoč. »V resnici pa, če ne poskusiš, nikamor ne prideš. Moji koraki niso samo navzgor.« Kakor pravi, so njeni starši vedno poudarjali, da je učenje ena od neprekinjenih stvari, ki jih počneš do smrti. Pa tudi uspeh in prepoznavnost ne prideta čez noč, ob tem se rada spomni na stavek, ki ga je izrekel sloviti modni oblikovalec Marc Jacobs, »deset let je trajalo, da mi je čez noč uspelo«. Dobrih 15 let že ustvarja, njene ilustracije so prepoznavne in tudi nagrajene, izzivov je še veliko, enega od njih vidi tudi v tekstilu, ki ostaja še neizpolnjena želja.