Zadišalo je po zimi. Najprej s krhko lepoto ivja, ki je svetlobo prestreglo v svoje kristale in pričaralo na tisoče drobcenih sončec. V domišljijske vzorce ujete veje so se svetile in podaljševale kratek dan, prosojni zimski pajčolan pa je nežno prekril pokrajino in ji popolnoma spremenil podobo. Vsako jutro smo lahko opazovali spreminjanje podob okoli nas, če smo si le hoteli ali znali vzeti čas.

Zimski koncert

Za mnoge je ta letni čas nezanimiv; bel, rjav in siv. Drugi pa neizmerno uživajo v njegovih številnih elegantnih in umirjenih odtenkih, ki jih najlaže najdejo kar doma, na svojem vrtu. Neporezane visoke okrasne trave se kodrajo in v vetru tekmujejo z Vivaldijevo Zimo; v svoji topli sredici pa poskrbijo, da koncert spremljajo tudi najmanjši vrtni prebivalci. Resne poslušalke so hermelike, ki se s svojo strumno držo dolgo upirajo mrazu in zahtevajo dodatke orkestra, največkrat se jim pridružijo še slam­niki. Z belo kapico na glavi poskrbijo za modni pridih in pričakujejo, da bodo drugi občudovali njihovo vitko postavo. Če je na vrtu tudi vodni motiv, se jim ob bok upravičeno postavi rogoz s svojimi žametnimi in rjavimi metlicami. Njegova naloga pa ni samo lepotna, ampak tudi tehnična. Skozi svoja votla stebla omogoči odvajanje plinov iz zamrznjenega ribnika, v katerem lahko, če je dovolj globok, prezimijo zlate ribice. Posebna skrb zanje tako ni potrebna, lahko pa se, in prav bi bilo, potrudimo za druge prebivalce vrta.

Poskrbimo za pomočnike

Največkrat pomislimo na pernate kepice, ki jim v očiščeno in suho krmilnico vsak dan nasujemo zrnja. Krmilnico, ki smo jo lani sami izdelali ob velikem veselju in pomoči otroških ročic, moramo postaviti tako, da ne bo na dosegu mačjih ali kakšnih drugih spretnih lovcev. Morda na gladek drog, teraso ali balkon in tako poskrbimo še zase z gledališkimi, oprostite, ptičjimi predstavami. Pomislimo tudi na kose, ki imajo radi sadje, zato jim ga tu in tam le privoščimo nekaj koščkov. V hudem mrazu pa bodo vsi hvaležni za lojeve pogače, obešene na veje. Če smo se lani lotili izdelave krmilnic in valilnic, se letos lahko lotimo izdelave zatočišča za žuželke. Te »hotele« bomo na vrtu sicer res lahko uporabili šele prihodnje leto, in ker v njih ne bomo zaračunavali storitev, nam bodo njihovi prebivalci z dobrimi deli velikodušno vrnili gostoljubje. Tako kot jež, hvaležno dremajoč v kupu puščenega drač­ja, in žabe, ki v listju otrplo čakajo na pomladni mrčes.

Ne pozabimo nase

Sami seveda ne poznamo počitka, v katerem bi zimo preprosto prespali, zato si jo raje naredimo privlačno. Za zdravje bomo najbolje poskrbeli z vsakodnevnim sprehodom po vrtnih poteh, ko bomo mimogrede še preverili zaščito vrtnic in manjših grmovnic, ter s pozitivno naravnanostjo v prihodnost. Četudi imamo na voljo samo pet minut, se oblecimo, odpravimo ven in uživajmo v čarobno skrivnostnih podobah. Tudi kidanje in otepanje snega z vej nam bo pomagalo vzdrževati kondicijo, najbolj pogumni (zakaj pa ne) lahko pripravijo presenečenje za prijatelje v obliki piknika na prostem. Vroč čaj, morda še kostanj v rokah in oranžna toplota ognja bodo v marsikom prebudili skoraj pozabljena otroška pričakovanja in najlepše spomine.

V tem času je naše stanovanje morda že praznično okrašeno in prav je, da nekaj tega prazničnega lišpa privoščimo tudi balkonu, terasi in vrtu. Tako bodo pogledi skozi okno in sprehodi še lepši. Ne potrebujemo nič posebno razkošnega, bleščavega ali svečanega. Okrasnih pentelj in trakov imamo vedno na zalogi, v kleti pa se najde kakšna opraskana in obtolčena novoletna bučka. S pentljami in trakovi ovijemo okrasne posode, jih pripnemo na balkonske ograje ali gole veje. Z bučkami, storži in zanimivo oblikovanimi vejami pa naredimo aranžma in ga postavimo na mizo v vrtno uto ali na zapuščen stol. Tudi ne do konca pogorele sveče so zelo uporabne. Samo za nas bo mraz poskrbel, da se bodo ti okraski spremenili v čudovite zimske podobe.

Da bomo laže pričakali pomlad, si privoščimo šopek cvetočih vej. Po ljudskem izročilu moramo 4. decembra, ko goduje Barbara, narezati veje forsitije, nepozebnika, kutine, češnje, slive ali jablane. V vazi in hladnem prostoru bodo zacvetele ravno okoli božiča.

Večnost zimzelenega

Na vsakem vrtu pozimi vedno opazimo izstopajočo barvo iglavcev in nekaterih zimzelenih listavcev. Ti dajejo vrtu stalen okvir, znotraj katerega se slika vsak dan spremeni. Vendar imajo zimzelene rastline veliko globlji pomen, ki smo ga že skoraj pozabili in se ga včasih, ko te rastline sadimo, pravzaprav ne zavedamo več. Nekoč davno je bilo naše prednike pozimi strah, da se sonce nekega dne morda ne bo vrnilo, in le v zimzelenih rastlinah, ki so kljubovale otrplosti in smrti, je bila po pradavnem verovanju posebna življenjska moč. Te rastline so se upirale umiranju narave, zato so bile simbol nenehnega upanja in večnega življenja. Verovanje v čarodejno moč zimzelenega rastlinja, pretkano s krščansko simboliko, živi še danes in okrašeno zimzeleno drevo, ki so ga častili predniki, se je ohranilo kot božično drevo. Prej pa so domove krasili z vejicami božjega drevca, bele omele, smrečja ter bršljana in z njimi preganjali demone v nevarnem času med starim in novim letom. Njihove vejice so pogosto spletali v venčke in tako ponazarjali nekaj, kar nima začetka ali konca, kar ne umre niti pozimi in ostaja nespremenjeno v večnosti. Z venčki danes krasimo vhodna vrata, mize, prostor nad kaminom in jih polagamo na najrazličnejša mesta v stanovanju. Čeprav vanje vpletamo najrazličnejše okraske, je osnova največkrat še vedno taka kot v času naših prednikov.

Pričakovanja so različna

Decembra imamo vsi pričakovanja in želje. Velikokrat neuresničljive in povezane s popolnoma nepomembnimi stvarmi. Vdajamo se skušnjavam, ki na nas prežijo v nakupovalnih centrih, skozi prste pa spolzijo dragocenosti; čas, ki ga ne preživimo skupaj z otroki, prijatelji in starši; trenutki tišine na vrtu in zadovoljstvo ob ustvarjanju.

Pričakovanj in želja pa nimamo samo mi. Ima jih tudi naš vrt. Prisluhnimo mu s srcem in morda bomo slišali.

»Naj mi zima prinese debelo odejo in me prekrije z njo kot mati svojega otroka. Tako mi bo prijetno toplo in bom ohranil življenje v čebulicah in brstih. Počival bom, si nabral energije in sanjal o pomladi; o cvetenju magnolij, češenj, jablan in o toplem soncu.«

Arhiv revije Deloindom+.