Šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je zaznamovala živahna gradnja stanovanjskih objektov. V mestih so se poleg velikih stanovanjskih sosesk z bloki in stolp­nicami razširile tudi obstoječe stanovanjske četrti, v katerih so prej prevladovale prosto stoječe klasično zidane enodružinske hiše in vile. Tu so zrasle enodružinske stanovanjske stavbe, ki so, zaradi racionalnosti gradnje in vzdrževanja pogosto združene v vrstne hiše in dvojčke, urbanistično smotrno širile in dopolnjevale obstoječe. Tehnično, uporabno in likovno dovršeno so jih zasnovali nosilci t. i. novejše slovenske arhitekture. S svojimi domiselnimi in izvirnimi izvedbami enodružinskih hiš so k splošni urejenosti in lepoti bivalnega okolja ob upoštevanju sprejetega urbanističnega reda nesporno izjem­no veliko prispevali arhitekti Danilo Fürst, Oton Jugovec, Dušan Blaganje st., Janez Lajovic, Savin Sever, Marko Šlajmer, Franc Ivanšek, Ivan Kocmut, Branko Kocmut in drugi. Zdaj že površen in nestrokoven opazovalec zazna, da nekdaj urejene stanovanjske soseske, urbanistično spletene iz vrstnih nizov, dvojčkov in samostojno stoječih objektov, izgubljajo velik del prvotnih urbanističnih in arhitekturnih kakovosti. Nekdanjo splošno urejenost, identiteto in lepoto bivalnega okolja uničujejo urbanistično nedopustne plombe in različne dozidave obstoječega, šuš­marska popravila in nestrokovne prenove posameznih stanovanjskih hiš. Med vzroki za degradacijo je zagotovo nizka ozaveščenost lastnikov, ki z različnimi »mojstri« sami, brez strokovne pomoči, posegajo v zahtevno tkivo dovršene arhitekture.

Ker so kakovostne razvojne spremembe obstoječe enodružinske stanovanjske zidave redke, so v soseskah še toliko bolj opazne. Med njimi je prenovljeni stanovanjski dvojček, delo arhitekta Petra Gabrijelčiča. Stavbo za dve družini je leta 1963 v tedaj hitro razvijajoči se stanovanjski soseski Kodeljevo zasnoval arhitekt Dušan Blaganje st. Lastniki – zdaj v obeh delih živi že druga generacija – pripovedujejo, da je bilo bivanje v hiši vseskozi kakovostno.

Kakovost izvornega

Arhitekt je pri zasnovi in izvedbi stanovanjskega objekta sicer upošteval želje investitorjev, na prvo mesto pa je postavil urbanistična določila in najnovejša dognanja stroke. Grad­nja dvojčka, njegova velikost in postavitev na gradbenem zemljišču so bile natančno določene v urbanističnem dokumentu, s katerim so načrtovalci obstoječ gradbeni fond povezali s predvidenimi novogradnjami v kakovostno stanovanjsko sosesko enodružinskih hiš.

Ob uporabi klasičnih gradiv (opeka in les) je arhitekt oblikoval sodobno notranjost, z domišljeno razporeditvijo in usmeritvijo posameznih bivalnih prostorov, ki preseva tudi na likovno čisti zunanjščini celote. Z odmikom nekaj desetletij lahko z vso odgovornostjo zapišemo, da je bil dvojček ob vselitvi leta 1963 izdelan tehnično dovršeno z upoštevanjem zahtev najsodobnejšega bivanja, v soseski pa je s svojim arhitekturnim videzom pripomogel k zvišanju urbanističnega standarda.

Ker je bila izvorna arhitektura kakovostna, uporabili so preizkušena gradiva, ki v našem času trajnostne gradnje veljajo za varčna in zdrava, merilo velikosti je bil človek, merilo lepote pa večno lepa preprostost likovnega izraza, je bilo stavbo mogoče brez večjih rušitev in dodanih prizidkov prilagoditi sodobnim zahtevam bivanja.

Dvajset let po vselitvi so lastniki svoj dom prvič preuredili. Dotrajane vodovodne inštalacije so zamenjali z novimi, prezidali dimnik, v nadstropju s spalnimi prostori so povečali kopalnico, v pritličju pa so v obstoječi kabinet razširili kuhinjo. Stavbni ovoj je pri tedanji prenovi ostal nespremenjen.

Današnji videz pa sta v dvojček združeni stanovanjski hiši dobili nedavno. Lastniki levega in desnega dela stavbe so se v želji, da prazne podstrešne prostore preuredijo v bivalne in znova posodobijo obe bivalni etaži, odločili za celovito prenovo.

V postopku prenovitvenih del zaradi urejene, sorazmerne, trdne gradnje ni bila potrebna dodatna protipotresna utrditev nosilne konstrukcije, zaradi domišljenih detajlov in rednih vzdrževalnih del so bila dobro ohranjena tudi vsa gradiva, zato so sanacijo oziroma zamenjavo uničenega z novim zahtevali le vremenskim vplivom in onesnaženemu ozračju najbolj izpostavljena strešna krtina in zaključni ometi zunanjih sten. Vsa gradbena dela so bila tako usmerjena v uporabne spremembe, ki se kažejo tudi v stavbni podobi.

Razmestitev in velikost fasadnih odprtin je z izjemo panoramsko povečane fasadne odprtine v ložah ostala nespremenjena, vse pa uokvirja novo stavbno pohištvo z dvojno zasteklitvijo. V svež, sodoben zunanji videz dvojčka, ki ga spletajo nova strešna kritina, barva ometa in manj členjeno stavbno pohištvo, so vpeti tudi kazalci ustvarjalnega arhitekturnega razvoja – likovno in tehnično izvirno domišljena vrtna ograja z vhodi v hiši, obdelava lož s stekleno ograjo in na novo razvita oblika stavbnega člena – frčade, namenjene osvetlitvi podstrešnih prostorov. Vse novo, še posebno pa izvirno oblikovana frčada, je domišljeno vtkano v likovni jezik arhitekturne celote.

Enoten večplasten prostor v pritličju

Hodnik, sanitarije, kabinet, shrambo, kuhinjo in dnevno sobo, prvotno funkcionalno domišljeno razporejene, a med seboj ločene s stenami, so povezali v enovit večplasten prostor. Vanj so s preboji sten (nosilne so pri tem ojačili s prekladami) in vgrajenim pohištvom vključili celo hodnik. Tako so nujno komunikacijo oplemenitili z novo uporabnostjo sanitarnega vozla, ki se kot velika kocka vriva v dnevni prostor.

V nasprotju s pritličjem je v nadstropju ostala razporeditev sob nespremenjena.

Etaže – kletna z garažo in drugimi pomožnimi prostori, pritličje, nadstropje in podstrešje z ločeno urejenim stanovanjem – povezujejo stare lesene stopnice, ki so v pritličnem delu temeljito predelane. Staro leseno ograjo nadomešča nova v steklu in kovini, oblikovana tako, da poveže vhod s pritličjem v enovit likovni videz. Bivalni prostori so opremljeni po zamisli arhitektov Špele Leskovic in Aleša Košaka. Na lesene tlake so postavljeni izbrani uporabni in likovno čisti kosi pohištva. Tako se preprosti likovni jezik zunanje arhitekturne podobe iz preteklosti, dopolnjen v sedanjosti, podaljša navznoter, z opremo čistih, modnih oblik. Lahko bi rekli samo najnujnejše, nič odvečnega.

Če je v opremi pritličja spomin na preteklost izbrisan, ne moremo tega povsem trditi za nadstropje, kamor vodijo še stare sanirane stopnice. Oprema sob nas popelje v različne čase arhitekturnega ustvarjanja. Delovna soba je opremljena s pohištvom, ki so ga arhitekti kot najsodobnejše predstavljali v revijah šestdesetih let prejšnjega stoletja, za opremo v spalnici je slovenska tovarna dobila nagrado za odličnost na tedaj najpomembnejšem pohištvenem sejmu v Beogradu. Na še starejše obdobje spomni odlično restavrirana secesijska garderobna omara, ki z odslikavanjem v steklu nove stopniščne ograje kaže, da je v prenovljenem domu doseženo popolno sozvočje starega in novega – lepega.