Ne, ne gre za zaljubljenca, čeprav je v resnici bila ljubezen na prvi pogled. A ne med njim in njo, ampak med njim in neokrnjeno naravo ter z njo povezanimi gostoljubnimi domačini, Belokranjci. »Ta konec Slovenije sem po dolgem in počez prečesal s šotorom, ki sem ga postavil enkrat tu, drugič tam, saj ob Kolpi ne primanjkuje kampov. Pred petimi leti me je pot po naključju zanesla v Kamp Lovšin v Križevski vasi pri Metliki, k prijatelju, ki je imel tu že nekaj let prikolico, takrat pa se je odločil, da je čas za spremembo. Nisem kaj veliko premišljeval, kupil sem njegovo prikolico letnik 1978 in postal pavšalist,« pripoveduje Kristjan Gerbec iz Novega mesta.

Lokacija ima po njegovih besedah več prednosti, poleg belokranjske lepotice, ki se leno vije le nekaj metrov stran, opozori predvsem na bližino Metlike, kjer se vedno kaj dogaja. V Metliki ali njeni okolici se čez leto vrstijo različni festivali, denimo dvodnevni open-air glasbeni festival PungArt, ki ga v spomladanskih dneh že sedem let zapored organizira kulturno-umetniško društvo Plac, maja sledi največja belokranjska vinarsko-turistično-kulturna prireditev Vinska vigred, konec julija oziroma v začetku avgusta festival zvoka, sonca in zabave Schengenfest v bližnji Vinici, od junija do konca avgusta pa na grajskem dvorišču metliškega gradu že od leta 1993 potekajo mednarodne poletne kulturne prireditve pod skupnim imenom Pridi zvečer na grad, ki so namenjene vsem generacijam. »Bolj ali manj redno obiskujem naštete dogodke, od vseh prizorišč pa imam čisto blizu do prenočišča. Poleg tega je tod okoli veliko odličnih vinarjev, zato včasih vožnja do Novega mesta, kjer sicer živim, ne bi bila pametna odločitev,« se namuzne sogovornik.

Prikolica je bila pred petimi leti, ko jo je kupil, v slabem stanju, zato je iz njene notran­josti najprej odstranil vse pohištvo, nato pa uredil prostor za spanje; na levi strani je postelja za dva, tudi trije se lahko stis­nejo na njej, če je treba, na desni je ležišče za enega. »Ležišča so vse, kar potrebujem v prikolici, za vse drugo, od hladilnika do pribora, kozarcev in skodelic, se najde prostor pod baldahinom,« pravi Gerbec. Pred baldahinom stoji kuhinjsko korito na nogicah z delovno površino. »Nadvse praktična pogruntavščina, lahka, ker je iz aluminija, in priročna, ker jo je mogoče zložiti na velikost manjšega kovčka,« pojasni sogovornik in na osončen del pulta pomakne nastavke za solarne lučke. »Morda bodo dobre še za letos, drugače bo treba po nove,« doda.

Njegovo pribežališče je na prvi pogled zelo akstesko, a je hkrati zelo urejeno, nič kaj tipično za moškega. Pravi, da ima rad stvari na svojem mestu, zato svojega malega raja, kakor ga imenuje, ne posoja: »Občasno nekaj dni tukaj preživijo moji starši, dvema družinama z otroki, ki vsako leto kampirajo tukaj, odstopim infrastrukturo, torej hladilnik in elektriko, sicer pa ne oddajam in ne posojam.«

Vsako leto si omisli kaj novega, kakšno malenkost, ki v kombinaciji z žuborenjem vode in ptičjim petjem poskrbi za še prijet­nejše vzdušje. Letos, denimo, je kupil novo visečo mrežo, dovolj veliko za dva. Okrog prikolice in baldahina pa ne manjka lampijončkov, v katerih ob večerih gorijo svečke, tudi kadar se tu zabava izključno moška družba. Kar ni redko, a Kristjan Gerbec pou­dari, da tako kot vsi drugi prebivalci kampa, v katerem je dvajset prikolic (prostora je še za kakšnih deset), upoštevajo pravilo, da mora biti po 22. uri vse bolj umirjeno: »Nihče ne zahteva popolne tišine, razgrajanja pa tod resnično ni. Tudi pozno v noč poslušamo glasbo, a na 'sobni' jakosti. Nekaj je starejših, nekaj žurerjev, dve ali tri družine z majhnimi otroki, zato je treba najti srednjo pot, ki ustreza vsem.«

Arhiv revije Deloindom+.