Kljub temu je za vsakega posameznika lahko nekaj povsem drugega. Za nekoga so okrasni vrt stara jablana s klopco, zvončki in dišeči španski bezeg, za drugega so najlepše ravne linije striženega pušpana, tretji se navdušuje nad okrasnimi gredami s svobodno zasaditvijo, četrti prisega na drobižke na skalnjaku, peti sije ob mavrici perunik. Tako je vsak vrt unikaten in veliko pove o lastniku, ki pa lahko le redkokdaj v celoti uresniči svoje zamisli, saj ga pri tem omejujejo lega zemljišča, njegova velikost, okolica, podnebje, predpisi in tudi denar ter lastna ustvarjalnost. Ni pomembno, ali je vrt že oblikovan ali pa ga ima priložnost zasnovati na novo; lep okrasni vrt vedno deluje harmonično, presenečajo nas barve, njihova uigranost in prelivanje, vse deluje lahkotno in popolno v na videz preprosti skladnosti. To pa je le videz, za katerim se skrivata ne samo trud in energija, ampak veliko znanja in poznavanja oblikovalskih načel vrtnarske dejavnosti, ki upoštevajo temeljna pravila oblikovanja, veljavna tudi v slikarski umetnosti in arhitekturi.

Dve slogovni ureditvi

Zdaj se skoraj povsod po svetu prepletata dve veliki slogovni ureditvi vrtov; klasični formalni po italijanskem in francoskem zgledu ter naravni podeželski vrt po vzoru Kitajcev in Angležev. Za formalni vrt so značilne simetrija, geometrija in oblikovna strogost. Tukaj skoraj vedno najdemo vodni motiv pravilnih oblik, razne okrasne elemente, pergole in žive meje, ki členijo prostor, stroge ograje in obrezana drevesa. Na vrtu v sozvočju z naravo pa se poskušamo čim bolj približati naravnim razmeram, saj se je v zadnjem času močno spremenil naš odnos do narave. Vrt nima strogih in urejenih potez, ampak se na njem pojavljajo mehke, polkrožne oblike gredic, drevesa niso strižena in tudi gradbeni elementi se podrejajo tej usmeritvi. Večinoma gre seveda za kombinacijo obeh zasnov, ki je zelo vidna pri kmečkem vrtu z jasno določenimi gredami, potmi in obrobami ter bujno zasaditvijo in sožitjem trajnic, preprostih rast­lin z divjim značajem in koristnih rastlin.

Podeželje ali mesto?

Če imamo vrt na podeželju, je bistveno, da zemljišče čim bolj vključimo v pokrajino, da vrt prilagajamo naravi, zato izbiramo domače rastlinstvo, pri gradbenih materia­lih posegamo po značilnih za to območje, poskrbimo za tekoče prehode med zemljiščem in pokrajino in pustimo prost pogled na okolico. Pri oblikovanju okrasnega vrta v mestu se moramo ravnati po arhitekturi hiš in okolici. Bolj ko ima vrtni prostor značaj dvorišča, bolj proste roke imamo pri oblikovanju in ustvarjanju svojega vrtnega sveta, ki lahko vključuje tudi eksotične rastline, paviljone in moderne sedežne garniture ter nenavadno vrtno okrasje.

Najpomembnejše so rastline

S svojim skoraj vsakodnevnim spreminjanjem dajejo rastline vrtu iz sezone v sezono drugačno podobo. Zato je potrebno natančno poznavanje lastnosti posameznih vrst, kot so oblika, velikost, barva ter tekstura listov in cvetov. Da lahko pokažejo vse svoje odlike, pa potrebujejo pravo okolico in primerne sosede, zato moramo načrtovati in oblikovati vsako gredo posebej in vrt kot celoto. Rastline imajo, tako kot mi, povsem osebne značilnosti, in če jih kombiniramo tako, da ustrezajo druga drugi, bomo z videzom zasaditve zadovoljni. Nekatere so pravi individualisti in so lepe kot solitarne rastline. To so rastline s posebno zanimivimi oblikami ali cvetjem, privlačnimi plodovi ali lubjem, ki potrebujejo dovolj prostora okoli sebe, da so dobro vidne in jih lahko občudujemo z vseh strani. Velikokrat so osrednji motiv na vrtu. Najbolje jih je postaviti pred živo mejo, k vhodu, stopnicam ali pred steno hiše. Za solitarne rastline lahko izberemo okrasne trave, lepe cvetoče grme in majhna drevesa, odločimo pa se tudi glede na letni čas, v katerem želimo učinek. Lepo deluje magnolija, ki je ena najboljših solitarnih drevnin, vendar pokaže lepoto šele v zrelih letih. Okrasne češnje in okrasne jablane pa uspevajo tako rekoč vsepovsod. Poleti se lahko odločimo za španski bezeg ali hortenzije, jesen pa je čas, ko blestijo javorji, trdoleske, ruji in lepoplodke. Nekatere rastline se bolje počutijo v družbi sebi enakih, saj šele v skupini pridejo do veljave. Če želimo, da bo zasaditev učinkovita in da bo zdržala nekaj let, združujemo trajnice in drevnino.

Oblikovanje in zasajanje grede

Kakšnih zelo natančnih navodil, kako oblikovati gredo, ni. Obstajajo splošna načela, ki pa jih vsak oblikovalec lahko uporabi po svojem okusu in željah. Če se greda naslanja na živo mejo ali zid, jo lahko občudujemo samo iz ene strani, navadno s poti. Rastline zasajamo po višini, in sicer ob poti nizke in blazinaste, potem pa jih po višini dvigamo. Zaradi ozadja barve cvetov bolj zažarijo, pokončno rastoče trajnice pa tako dobijo najboljši prostor. Na samostojnih gredah, ki jih z vseh strani obdaja pohodna površina, sadimo najvišje rastline na sredi, druge pa na obeh straneh po višini spuščamo. Veliko znanja zahteva oblikovanje take grede s sajenjem večjih skupin trajnic, ki le rahlo odstopajo po višini in oblikujejo nekakšne valove. Manjše ko so rastline in njihovi cvetovi, večje površine moramo z njimi zasaditi. Še močnejši učinek pa dosežemo, če uporabimo posebne trajnice, npr. okrasne luke, ki zasaditev dodatno poudarijo. Površina grede deluje bolj naravno, če so rastline, ki tvorijo njeno ogrodje, porazdeljene neenakomerno. Če pa imamo na voljo resnično veliko površino, lahko vodilno skupino trajnic in njihove spremljevalke porazdelimo v vzorcu, ki se ponavlja, in tako ustvarimo ritem ter dosežemo enotnost in celovitost ureditve.

Od velikosti in sloga našega vrta je odvisna tudi oblika gred. Formalni in kmečki vrtovi imajo grede ravnih linij, zamejene s pušpanom ali nizkimi trajnicami. »Mehke« grede pa se največkrat kar iztekajo v prostor. Da si olajšamo košnjo, je najbolje, da jih omejimo z robom. Navadno položimo tlakovce ali kam­nite plošče. Če pa se ne odločimo za obrobo, moramo robove trate poševno obrezovati, da trava in plevel ne silita na gredo.

Barve

Zelo pomemben vidik vrtnega oblikovanja je način kombiniranja barv, ki pa jih dojemamo zelo različno, subjektivno. Veljajo sicer nekatera pravila o kombiniranju barv, vendar so splošna in jih moramo prilagoditi svojemu okusu. Osnovna barva je zelena, ki vse druge povezuje v harmonično celoto. Rdeča vedno zelo izstopa, zato jo uporabljamo previdno, saj je lahko utrujajoča in deluje nemirno. Ker je na daleč vidna, je zelo učinkovita v ozadju. Rumena izžareva toploto, modra pa je hladna in umirja živahnost drugih barv. Za dojemanje barv je odločilnega pomena svetloba; cvetovi nežnih barv so najlepši zjutraj in zvečer. Živahne barve so takrat premočne. Najlepše so v močnem soncu. Ker tople barve, rumena, oranžna in rdeča, prostor približajo, naj bodo v ospredju. Na manjšem vrtu uporabljamo zeleno, modro in vijoličasto v ozadju, saj prostor navidezno povečajo. Pri trajnih zasaditvah, ki nas bodo spremljale več let, če ne celo desetletij, moramo igro barv načrtovati vnaprej, medtem ko se na gredah z enolet­nicami lahko igramo in preizkušamo nove barvne kombinacije vsako sezono posebej. Toda na vrtu niso pomembne samo barve rast­lin, upoštevati moramo tudi barve fasade, vrtnega pohištva in okrasnih predmetov ter jih med seboj uskladiti. Na splošno velja, da na majhnih vrtovih izberemo manj barv, v velikih pa smo lahko velikopotezni. Navadno združujemo nasprotujoče si, rumeno z modro ali rdečo z zeleno, ki so zaradi močnega kontrasta najbolj privlačne in zanimive, zahtevajo pa obilo discipline in tudi znanja. Ena barva mora biti glavna, dominantna, druga pa je podrejena. Če še nismo zelo vešči in ne želimo delati napak, je najbolje načrtovati okrasne grede v enem barvnem tonu, lahko pa podobne barvne tone združujemo.

Tekstura

Poleg skladnosti barv in oblik moramo upoštevati tudi teksturo rastlin, saj v najlepših vrtovih okrasne rastline niso usklajene samo po barvi cvetov, ampak tudi po raznolikosti listov, ki so lahko gladki, dlakavi, majhni, veliki, trdi, mehki, hrapavi, razcepljeni in še kakšni. Če bi bile skupaj zasajene rastline, ki bi sicer imele barvno usklajene cvetove, po listih pa bi si bile zelo podobne, bi taka greda delovala nezanimivo. Očem je veliko prijetnejša zasaditev z različnimi oblikami in površino listov. Grobi in veliki listi povečajo volumen rastline, da je videti bujna in mogočna; drobni in pernati listi pa vedno vnašajo nežnost in sproščenost.

Poskrbimo za sezonske zanimivosti

Vsi si želimo, da bi imeli okrasni vrt lep in zanimiv vse leto, toda rastline oblečejo najlepšo obleko in si nadenejo nakit le za krajše obdobje. Zato je prav, da v zasaditveni načrt vključimo rastlinske vrste, ki bodo čez leto delovale kot sezonski poudarki. Pozimi so najbolj opazne oblike krošenj, zimske barve poganjkov in zelenilo iglavcev. Pomlad je čas čebulnic, ki prekrijejo tla pod magnolijami in češnjami, o poletju sploh ne bomo izgubljali besed, saj se vse rastline dobesedno razkazujejo, jesen pa je čas trav, aster in žarečih barv listja javorjev.

Dajmo vrtu svoj pečat

Na vrtu brez načrtovanja, napak, potrpljenja in discipline ne gre. Kar nekaj časa bo preteklo, preden bomo na njem videli take prizore, kot smo si jih zamislili danes. Tako kot so različni ljudje, so tudi vrtovi, ki so jih načrtovali posamezniki z različnimi nagnjenji, željami, možnostmi in okusi, različni. In ravno zato zanimivi.