Alenka in Edvin sta si dom uredila v hiši, v kateri imata tudi restavracijo z imenom EjgA. Zgodovina hiše sega kakšnih sto let nazaj, ko je imela rodbina Tancar na istem mestu manjšo gostilno, po vojni pa so jo preuredili v zdravstveno ambulanto. Alenka in Edvin sta jo kupila v zelo slabem stanju, tako da sta jo morala podreti in sezidati na novo. Ohranila sta obliko in gabarite. Tudi zasnova hiše je ostala skoraj enaka, saj je bila, kakor pravita, dobra, spredaj je vhod v gostilno, zadaj pa v zasebni del, povečali so le garažo.

Dom sta si uredila v zgornjih dveh nadstrop­jih. Najprej sta odprla restavracijo, približno leto pozneje pa sta se vselila v stanovanje. Takrat sta imela položen parket, opremljeno spalnico, v kuhinji pa mizo, stole, opekač kruha in hladilnik ter majhen televizor. Kakor pravita, je bilo to za začetek dovolj. Potem sta počasi opremljala, kakor so jima dopuščala finančna sredstva. Veliko pohištva sta kupila v Ikei. Vodilo je bilo udobje in dobro počutje vseh članov družine. To pomeni, da v dnevni sobi zaigrajo hokej in da se otroka lahko v miru igrata po vseh prostorih, ker staršev ne skrbi vsaka praska na parketu ali pohištvu. Za opremo sta izbrala bolj čiste sodobne linije, saj je že v restavraciji slog rustikalen.

Osrednji prostor je svetel in odprt do slemena, tako da se vidijo tudi tramovi. V njem so po principu sodobnih domov združeni dnevna soba, kuhinja in jedilnica. Kakor pripoveduje Alenka, si je želela klasično kuhinjo, ki bo dolgo moderna, na kateri se ne bo vse poznalo in je ne bo treba kar naprej čistiti. Kuhata ne prav veliko, priznata, hrano jim postrežejo kar kuharji iz domače gostilne. A ko se odpravijo na morje, je drugače, takrat je na krožniku domača hrana.

Ob vhodu v stanovanje, ki je prav tako del dnevnega prostora, sta namenila nekaj prostora garderobnim omaram. Lep pogled na naravo ponuja prostorna terasa, ki je prav tako pomemben del njunega doma. V istem nadstropju sta še igralnica za otroka in kopalnica.

V zgornjem nadstropju imata v eni sobi urejeno spalnico, drugo si za zdaj delita Luka in Nika. Na galeriji pa je tudi manjši smučarski kotiček ali prostor za nekaj najpomembnejših kolajn in priznanj, ki jih je Alenka osvojila v svoji uspešni športni karieri. Fotografije s tekmovanj, uokvirjene drese in druge spomine na športna leta ima namreč razstavljene v olimpijskem kotičku v gostilni, tako da si jih lahko ogledajo tudi obiskovalci in se spomnijo na zlate čase slovenskega alpskega smučanja.

V zgornjem nadstropju stanovanja je dobilo svoj prostor tudi nekaj lepo ohranjenih starih kosov pohištva, ki sta jih kupila skupaj s hišo. Zdaj so prenovljeni in dopolnjujejo sodobno opremo. Ob njih je tudi dediščina Alenkine babice, to so star šivalni stroj in prti, ki jih je babica izdelovala še pri petinosemdesetih, pripoveduje Alenka, gre za prte, narejene s tehniko rešelje, to je s šivanko in nitko. Gugalnega konjička, ki ga je dobila v dar od strica, ljubitelja starin, za 30. rojstni dan, s pridom uporabljata tudi Luka in Nika.

Njihovo družinsko in poslovno življenje se dogaja v osrednjem prostoru, tam se najmlajša igrata, Alenka in Edvin pa imata tu domačo pisarno. Ko bosta otroka zrasla, se bo razpored v stanovanju nekoliko spremenil, pravita gostitelja. Niki in Luku bosta uredila sobici v zgornjem nadstropju, ki ima tudi svojo kopalnico. A za zdaj je bolj praktično, da je tudi njuna spalnica v istem nadstrop­ju, tako ni treba ponoči tekati po stopnicah. Spalnico pa si bosta takrat uredila v prostoru, ki je zdaj namenjen igralnici.

Kakor pravita, sta zelo zaposlena z gostinstvom, saj se ob vodenju restavracije ukvarjata tudi s cateringom in organizacijo sprejemov ter porok, kar jima vzame veliko časa. Pred leti, pripoveduje Alenka, se je sproščala tako, da je steno v dnevni sobi pobelila v nov odtenek, zdaj pa ji za takšne stvari zmanjka časa.