Začela sta s parcelo, ki sta jo kupila, z njo pa dobila tudi velik sadovnjak in približno sto deset let staro hišo, tipično za te kraje. Ohranila sta jo in jo zdaj počasi prenavljata, pa še prostor za starine sta tako pridobila. Za svoj dom pa sta se po temeljitem premisleku odločila, da bosta zgradila leseno hišo iz smrekovega lesa. Po sedmih letih, kolikor živijo v njej, menita, da je bila odločitev prava. Bivanje v njej je prijetno, poleti je hladno, pozimi toplo, hiša diha, v njej imaš občutek, kot da si bliže naravi, navdušeno pripovedujeta.

Hiša v dveh nadstropjih meri 165 kvadrat­nih metrov. Nista želela prevelikih in neizkoriščenih prostorov. Glavno vodilo pri zasnovi je bila zato funkcionalnost. To po njunih besedah pomeni ravno prav velike prostore, da ima vsak svojo funkcijo in da ni preveč dela, da imaš čas tudi uživati v hiši in njeni okolici, ne zgolj delati, čistiti in urejati. Pri osnovnem načrtovanju so jima svetovali različni strokovnjaki, poz­neje, ko je bila hiša postavljena, pa sta jo opremljala sama, po svojem navdihu. Na zunanji strani je smrekov les impregniran, tako da ohranja svetlo barvo. Znotraj pa sta se odločila za kombinacijo lesa in sten, ki jih je mogoče pleskati, da so prostori bolj razgibani. Prevladujejo naravni materiali, poleg lesa največkrat kamen. Tako sta pričarala rustikalni slog opreme.

Tako v spodnjem delu hiše, kjer so bivalni prostori, kot v mansardnem, kjer so spalnica in otroški sobi, pritegnejo pozornost detajli. Kuhinjo in dnevno sobo loči pregrada v obliki kozolca. Z njim, pravita gostitelja, sta v osrednji prostor vnesla še nekaj več domačnosti. Potem je tu mentrga, miza, kakršno so nekoč na podeželju uporabljali za mešenje kruha. V kopalnici na steni so v detajl oblikovani pobrušeni savski kamni, v drugo steno je vzidan vrček. Po vsej hiši pa visijo slike gostitelja, saj se ljubiteljsko ukvarja s slikanjem. Njegov najpogostejši motiv so konji, ti ga najbolj zanimajo. Občasno se usmeri tudi na kakšen drug predmet, kraj, na primer domače Radeče je upodobil kar nekajkrat.

Glavni kreator velikega vrta, ki obdaja hišo, je prav tako gostitelj. In kaj sta želela povedati z njim, pravzaprav z zanimivo obrezanimi in posajenimi drevesi, cvetličnimi grmi in drugim zelenjem, me zanima. »Leseno hišo je preprosto postaviti ob gozd, v mestu pa se težko najde pravi prostor zanjo. Z vrtom sva jo želela umestiti v čim bolj naravno okolje. Ker je izdelana iz naravnega materiala, sva še z okolico poskrbela, da je v stiku z naravo,« pojasnjujeta gostitelja.

In vrt je res zavidanja vreden, več kot 50 različnih vrst dreves raste v njem. Smreke, brini, ruj, vrba, cedra, pa tudi ginko, fige so le nekatere od njih. Kakor pravita, sta ga ustvarjala počasi, najprej sta zasadila obrobje, potem notranjost. Vsakemu drevesu posebej sta poiskala pravo mesto. Obrezovanje v zanimive oblike, ki spominjajo na bonsaje, je ljubiteljska strast gostitelja. Dvakrat na leto jih je treba obrezati, pove. A kljub temu je okolica hiše urejena tako, da z njo ni veliko dela, čeprav se na prvi pogled zdi ravno nasprotno. Na njihovem vrtu pa se skriva še nekaj nevsakdanjih domačih živali. »Živali me prve pozdravijo, ko pridem domov iz službe,« pripoveduje gostiteljica. To so sova, dihur, kuna, golobi, v ribniku okrasne ribice in seveda kuža Maco, pasme chow chow, ki pa mu poletna vročina ni bila prav nič v veselje. »Če človek zna živeti z naravo, z živalmi, potem v življenju ni nič težko. Sicer pa vse bolj težimo nazaj k naravi. Nam je življenje v leseni hiši, obdani z vrtom in živalmi, blizu in v veliko veselje,« pripovedujeta gostitelja. V teh poletnih dneh njihovo družinsko življenje bolj ali manj teče na vrtu, v senci dreves, še kuhanje se je preselilo v letno kuhinjo iz pohorskega granita. Tudi to je izdelal gostitelj sam. Ob našem obisku je bil vrt v najlepši zgodnjepoletni podobi, a sogovornika povesta, da je pozimi prav tako očarljivo. Najlepše tik pred novoletnimi prazniki. Takrat hišo greje kamin, drevesa pa sijejo v prazničnih lučkah.