Čas, ta vztrajni in počasni rušilec, starih hiš ne uniči le, če jih redno vzdržujemo in nenehno prilagajamo času. Med dela, ki jih je z razvojem tehnike in raznovrstnih izolacijskih materialov omogočilo pozno 20. stoletje, štejemo tudi preoblikovanje podstrešnih prostorov. Prazna podstrešja – mnoga so se počasi zapolnila z vsem, česar stanovalci niso več potrebovali, zavreči pa tudi niso hoteli – so bila stoletja dolgo le veliki izolacijski volumni, namenjeni zaščiti etaž pod njimi. Šele z uporabo novih izolacijskih materialov jih je bilo mogoče preoblikovati v suhe, pred poletno vročino in zimskim mrazom dobro zavarovane prostore, primerne za delo in bivanje, ki lahko segajo vse do opne krova.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so prostorna prazna podstrešja v mestnih jedrih pritegnila pozornost arhitektov in drugih likovno izobraženih meščanov, predvsem umetnikov. V volumnih, zamejenih s poševnimi strešinami ter po dolgem in počez prepredenih z lesenimi konstrukcijskimi elementi ostrešja, so videli izziv za oblikovanje drugačnega, izvirnega in po lastnih zamislih ukrojenega bivanja. Kljub velikemu zanimanju v tistem času – tudi za mlade družine je bila to ena od mogočih poti za ureditev lastnega doma – je večina podstreh ostala prazna. Velika pregrada na poti prenove je bila uradna zahteva. Podstreho je bilo mogoče preoblikovati v uporaben prostor le, če so v to privolili vsi uporabniki zgradbe. Pri večstanovanjskih hišah je bilo zbiranje dovoljenj dolgotrajno in le redko so poseg podprli prav vsi. Bliže uspehu so bili tisti, ki so imeli med stanovalci vsaj kakšnega znanca.

Najprej arhitekturni atelje, potem dom

Arhitekt Miroslav Kajzelj je bil med tistimi, ki jim je uspelo pridobiti soglasja vseh stanovalcev. V delu podstrehe dvonadstropne, klasicistično oblikovane večstanovanjske zgradbe ob Gradaščici si je leta 1974 uredil arhitekturni atelje. Visoko podstrešje je z novo leseno stropno konstrukcijo razdelil na dva dela, tako da je nad njo, tik pod slemenom, še vedno ostalo prazno podstrešje. Oceansko oblikovan prostor je razčlenil z opremo, omarami in policami, ki jih je umestil med vidne elemente stare lesene stropne konstrukcije. Barva lesa, les je prevladoval v končni obdelavi sten in tlakov, je bila črna – tedaj avantgardna.

Malo več kot deset let pozneje, leta 1985, je za tedanje razmere tehnično kakovostno prenovljen in za ustvarjalno delo prijetno urejen prostor preoblikoval v majhno razgibano stanovanje. Prenova je bila korenita, saj je bilo treba velik delovni prostor s sanitarijami in čajno kuhinjo preurediti v stanovanje, ki ima vse, od kuhinje z jedilnico, dnevne sobe do delovnega prostora, spalnic in večjih sanitarij. Novega razširjenega programa namreč ni bilo mogoče v celoti umestiti v že obdelano podstrešje. Razširiti ga je bilo treba v prazni prostor pod slemenom, nad izdelano leseno stropno konstrukcijo. Dve etaži je bilo treba povezati z novimi stopnicami in seveda vse dodatno toplotno izolirati.

Izolacija – 14 centimetrov kamene volne – pozimi preprečuje uhajanje toplote, poleti pa stanovanje, ki ga z vseh strani ogreva sonce, zavaruje pred vročino. Izbrani material dopušča prehajanje vodne pare na prosto. Poleg dodane in ponekod na novo položene izolacije so v celoti sanirali in dopolnili obstoječo infrastrukturo, izdelali nove predelne stene, zaradi želje po kaminu pa so razširili obstoječi dimnik. Vgradili so nova strešna okna, potrebna za osvetlitev prostora pod slemenom.

Barve lesa in »nebarvi« bela in črna za poudarek

Glavno gradivo v opremi stanovanja je les. Poleg lesene konstrukcije starega ostrešja, ki je mestoma vidna, so lesene predelne stene, tlaki, lesena je stropna konstrukcija, stavbno pohištvo, lesena je tudi vsa premična notranja oprema. V prostorih prevladuje naravna barva tega materiala z dodanimi poudarki v črni in beli. Vse površine so mat. Obarvane so gladke, tiste v naravni barvi pa so enakomerno členjene. Členitve ustvarjajo lesene deščice, sestavljene v opaž. Zdaj, v izobilju gradiv, ki so nam na voljo, se sliši nenavadno, da je bil v času prenove les sibirskega bora edino primerno gradivo, ki ga je bilo mogoče kupiti za končno obdelavo sten in stropov. Poleg tega je delo z opažem lahko obvladljivo in arhitekt je skoraj vsa zaključna dela lahko opravil kar sam. Zato ne preseneča popoln izkoristek prostora. Z lahkimi predelnimi stenami je obzidano le stranišče s kopalnico in spalnica, vsi drugi prostori so predeljeni s premičnimi predelnim stenami, omarami in regali. Mnoge opažne stene so »nevidna« vrata omar in omaric, s katerimi so premišljeno izrabljene tudi vse težko dostopne in nič več pohodne površine.

Dom kot zatočišče

Prostorski minimalizem, razgibana, a jasna prostorska členitev s skrbno načrtovanimi in premišljenimi podrobnostmi, odlikuje dom, ki ga preveva prijeten občutek zatočišča, nekakšnega skrivališča pred živahnostjo mesta in ulice. Vtis dopolnjujejo poševne stene in nenavadna svetloba, ki prihaja skozi domišljeno razporejene okenske odprtine, skozi katere se pogledi odpirajo tu na grajski hrib, tam na zvonik trnovske cerkve ali pa se izgubijo nekje daleč na obzorju. Varno zatočišče, v katerem sta zavijanje ledenega vetra in šumenje dežnih kapelj le zvoka, vročina sončnih žarkov pa ostaja zunaj. Vse je obrnjeno proti nebu, toda ovito v varen ovoj.

Vse se sklada, vse je popolnoma prirejeno osebnim potrebam. Pohištvo je izrazito praktično, večnamensko in večinoma skrito za stenami opaža. Nič ni modnih trendov, oblikoval ga je izjemno ustvarjalen arhitekt, ki pa podpre novo šele tedaj, ko se prepriča o njegovi tehnični, uporabni in likovni odličnosti. Morda so prav zato vsi prostori, ki so med seboj vidno povezani, a vseeno ločeni, nekatere je mogoče celo popolnoma ločiti od drugih s pomičnimi lesenimi stenami, prijetni, ampak tudi lepi. Takšna je kuhinja, ob njej oblikovana jedilnica, oba prostora se odpirata proti peči, ki je del razširjenega zidanega dimnika, in takšen je večji bivalni del za njim.