Letošnja sadjarska letina je dobra, pravi vodja sadovnjaka Roman Mavec. Podobno kot drugod v kmetijstvu v povprečnih sadjarskih legah ni bilo suše, saj je nebo čez poletje na dva ali tri tedne drevesa dobro zalivalo. Kljub obilici sonca in vročini ni bilo težav z ožigi plodov, ki povzročajo gnitje sadežev, nekoliko bolj razširjena kot ponavadi je črvivost, saj vročina godi razvojnemu krogu insektov. Večina poškodb sadja na drevesu povzroči prisilno, predčasno dozorevanje. Z nekaj izkušnjami jih bomo znali prepoznati že na drevesu in jih pred obiranjem izločiti. Sicer pa takšno sadje začne gniti in kmalu samo odpade. A prej kot poškodovanim plodovom se posvetimo prepoznavanju zrelosti zdravega sadja.

Znamenja zrelosti

Kako smo prepričani, kdaj je čas pravi za obiranje? Pomembno je vedeti, katere sorte jabolk imamo in kdaj v naših razmerah dozorevajo (seveda z odkloni, saj na Primorskem zorenje za kak teden prehiteva, na Gorenjskem pa denimo kasni), pravi Mavec. Zdrav sadež tudi pokusimo in poduhamo – z zorenjem razvija sladkorje, aromo in značilen vonj. Bolj kakovostno je sadje, ki je že pridobilo značilno barvo. Pri pečkatem, torej jabolkih in hruškah, je zanesljivo znamenje zrelosti tudi barva pečk. Če so črne, je sadež zrel. Pri nezrelih plodovih so še bele, potem pa počasi temnijo prek različnih odtenkov rjave. »Najpozneje pa je drevo priporočljivo obrati, ko z njega odpade prvi zdrav plod,« opozori sogovornik.

Profesionalni sadjarji preverjajo zrelost tudi z merjenjem trdote (z zorenjem se plod mehča), sladkorjev in škrobnim testom. Pri zadnjem gre za preprosto metodo, pri kateri jabolko prerežejo prečno po sredini in površino poškropijo z raztopino joda, jodovico. Če se škrob še ni zadovoljivo spremenil v sladkorje, se površina obarva vijoličasto črno, pri zrelem plodu pa je takšen samo rob. Posamezne sorte jabolk, denimo, imajo prav značilno »risbo« zrelosti.

Po sogovornikovih besedah sadja ne obiramo, dokler ne doseže sladkosti in harmoničnega okusa, ki sta znamenje zrelosti. »Plodovi v kleteh ne dozorijo pravilno, malce sicer pozorijo, medtem ko se kakovost dozorelega sadja v skladišču še izboljša. Zmotno je tudi pričakovanje, da se bodo denimo jabolka sort, ki imajo rdečo krovno barvo, obarvala, potem ko so že obrana. Plodovi se namreč lepo barvajo, ko so dnevi sončni, v jutrih in ponoči pa temperatura zraka pade pod 12 stopinj Celzija.

Seveda je pomemben namen obiranja: sadeži za sprotno uporabo so lahko zrelejši (govorimo o užitni zrelosti), manj trdi od sadja, ki ga oberemo za skladiščenje (govorimo o tehnološki zrelosti). »Že sam izraz obiranje nas opozarja, kako to pravilno naredimo. Vse vrste sadja, tudi denimo slive in češplje, oberemo ročno in s peclji vred. Le izjemoma je dovoljeno otresanje, pri zelo visokih drevesih, a le, če bomo prebrano zdravo sadje takoj predelali v sok, žganje ali kis. Če ga nameravamo shraniti za ozimnico, pa moramo biti tudi pri ročnem obiranju zelo previdni in nežni. Plodov ne stiskamo, saj pozneje na mestih otiskov začnejo gniti, pazimo, da jih ne poškodujemo z nohti, pecelj mora ostati cel, da odlomljeni del v zaboljčku ne poškoduje povrhnjice sosednjega sadeža, pecljev ne pulimo, saj povzročimo rano, vstopno mesto za mikrobe,« poudarja sogovornik.

Prisilno zorenje in plesen peščišča

Vedno pa moramo pregledati, ali so plodovi dozoreli po normalni poti, opozori. Prisilno zorenje in pozneje gnitje povzročajo sončni ožigi, črvivost, poškodbe od ptic in različne glivične bolezni. Ena od njih je plesen peš­čišča, ki se pri jabolkih pojavi predvsem v letih, ko je spomladi veliko dežja. Plodiči se z boleznijo okužijo, ko so debeli od dva do tri centimetre, najpogosteje pri sortah summerred, gloster, rdeči boskop in fuji. »Pojavu se težko izognemo, pozorni pa moramo biti, da plodov ne uživamo, saj lahko vsebujejo tok­sine, ki so presnovni produkt plesni. Zavržemo jih lahko na kompostni kup. Če imamo na vrtu katero od jablanovih sort, občutljivih za to bolezen, nam bo z nekaj izkušnjami pri opazovanju sadežev na drevesu to uspelo ugotoviti že od daleč. S plesnijo peščišča okuženi plodovi namreč prav tako prisilno, hitreje dozorijo in se tudi hitreje obarvajo. Že nekaj tednov pred predvidenim obiranjem se bodo bolni plodovi pretirano obarvali, zaradi česar jih bomo lahko potrgali in odstranili,« priporoča Roman Mavec.

Ose in sršeni

Medtem ko lahko denimo črvivost jabolk precej zmanjšamo, če junija pravilno redčimo plodove, predvsem tiste, ki se dotikajo, saj samica jabolčnega zavijača najraje izleže jajčeca na to mesto, moramo v času zorenja poskrbeti, da čim manj plodov poškodujejo ose in sršeni. »Ne pomaga nobeno škropljenje niti zaščita z mrežami, saj ose najdejo še tako majhno luknjo. Edini učinkovit način, s katerim zmanjšamo njihovo število na drevesu ali brajdi, je nameščanje pasti. Enako učinkovite kot kupljene so tiste, ki jih izdelamo iz 1,5-litrskih zamašenih plastenk, v katere z nožem naredimo luknje, skozi katere ose ali sršene v notranjost privabi pijača na dnu, oblika odprtine pa jim preprečuje pot nazaj ven. V plastenko za vabo nalijemo dva ali tri decilitre piva, vina ali razredčenega kisa in jo obesimo na drevo. Nikakor pa ne uporabimo sladkega soka, ker privlači tudi čebele,« opozori sogovornik.

Posebej tudi opomni, da so še zdravi deli poškodovanih ali nagnitih plodov primerni le za takojšnjo predelavo v kis ali žganje (če so natančno obrezani!), za domačo ozim­nico pa odberemo le sadje brez poškodb in ga v kleti pregledujemo. »Na zadnje radi pozabimo. Zelo pomembno je namreč, da v zabojčke zložena jabolka po sedmih do desetih dneh v skladišču pregledamo, saj v tem času zgnije največ plodov,« povzame naš sogovornik.