Ne, ne odkrivam Amerike in tudi tople vode nočem prodajati. Rad bi le zapisal nekaj besed v podporo sadnemu drevju, ki je na Slovenskem nepogrešljiv del kulturne krajine. Naj bom malo sentimentalen: kaj je lepšega od domačije, napol skrite sredi sadovnjaka? In srajc in plenic, ki se sušijo na vrvi, razpeti med jablanami? Jasno, da vse staro ne more obstati. Visokodebelne sadovnjake je povozil čas, ker v primerjavi s sodobnimi plantažami niso gospodarni in ker smo kot narod pozabili na jabolčno in hruškovo vino. Žal pa mi je, da ne znamo elementov tradicionalne krajine, ki imajo estetsko vrednost, inteligentno uporabiti na nov način.

Zakaj mora biti tri četrt vseh novih hiš v odprti krajini pobarvanih s kričečimi barvami, ob pogledu na katere postane malo bolj občutljivemu človeku fizično slabo? Zakaj je edina prava živa meja samo še tista iz »ciprese«, zakaj je drevo slovenskih sanj rdeči javor in glavna vrtna obsesija angleška travica? In to tako v predmestju kot na vasi, uro vožnje od glavne ceste? Želel bi si, da se nova hiša z novim vrtom poveže z okolico, da se nemoteče in nekričeče vključi v kulturno krajino. Na podeželju je v krajinski podobi še vedno veliko tradicionalnih potez, ki ji dajejo prepoznavnost in čar. Naj bo sestavina novega vrta, s katerim se ta poveže z ruralno okolico, lepa jablana ali hruška!

Kot nasamno drevo

Sodobna nizka sadna drevesa, ki zverižena od obrezovanja rastejo v gostem nasadu, v času cvetenja še opazimo kot cvetočo gmoto, v drugih letnih časih pa gre za bolj kot ne nezanimivo in neestetsko drevnino. Drugače je z jablanami in hruškami, ki rastejo v starih visokodebelnih sadovnjakih. Tam imajo drevesa svojo prepoznavno obliko in svojo individualnost. Zame spomladi ni lepšega pogleda, kot je pogled na cvetoč star sadovnjak. Ne zato, ker je star, temveč zato, ker imajo v njem drevesa sebi lastno obliko, ker je vsako zase vredno pogleda in ker je tak sadovnjak estetsko doživetje kot celota. Moj predlog je: vzemimo tako lepo raslo sadno drevo in ga posadimo kot nasamno (soliterno) drevo na hišni vrt. Zakaj prav jablano ali hruško? Iz več razlogov.

Tako jablane kot hruške zrastejo v skladna, somerna drevesa. Jablane so po obliki rasti dokaj enovite in nikoli prav visoke. Krošnja se v desetletjih širi, kako zelo, ne nazadnje odločimo s škarjami in žago. Velik čar jablan je, da lahko višino izbiramo. Sadne drevesnice cepijo žlahtne sorte na različne podlage in prav podlage ključno odločajo, kako visoko bodo drevesa zrasla. Na manjših vrtovih je velikost pomembna in lakota po nizkih in lepih drevesih velika. Hruške so bolj raznolike in med njimi so tudi take, ki so prave za hišna drevesa.

Če izberemo za nasamno drevo jablano ali hruško, bo glavni in najbolj opažen dogodek v letu cvetenje. Cvetje jablan ima značilen rdečkast nadih, hruške pa so tako bele, da bi bolj bele težko bile. Čez poletje so drevesa v okras z gosto, zaobljeno krošnjo, v času zorenja plodov pa tudi z obarvanimi sadeži na vejah. Nekatere hruške se pred listopadom privlačno obarvajo, medtem ko je pri jablanah skrajni barvni domet na listih rumenina.

Izbira jablane

Članek se ukvarja z uporabo sadnih jablan in hrušk, ne z okrasnimi sortami. Če boste želeli kupiti sadiko takšnega drevesa, bo najbolje stopiti v sadno drevesnico. Tam morate pri nakupu vedeti dvoje: katero sorto bi radi in na katero podlago naj bo cepljena.

Pri izbiri sorte je ključno, da izberete takšno, ki je zdrava in je ni treba škropiti. Popolnoma zdravo je le redko neškropljeno drevo, a je ključno, da pike ali plesen ne uničijo listov in ne deformirajo plodov. Zdravje je pomembno tudi za jablano kot okrasno drevo, saj bolehno drevo slabo cveti in rodi ter je sploh vedno neprivlačno. Dober drevesničar vam bo znal svetovati o odpornosti. Zadnja leta je postala širše znana sorta 'Topaz', drevesnice med drugim kot odporne prodajajo še sorte 'Florina', 'Delorina' in 'Enterprise'. Na svojem vrtu brez škropljenja shajam s sortami 'Alkmene', 'Lord Lambourne', 'James Grieve', 'Discovery' in 'Lonjon'. Nikar naj vas ne zanese napačno sklepanje, da so vse stare sorte zdrave. Vmes so težke kronične bolnice! Med bolj znanimi in razmeroma odpornimi sta sorti 'Krivopecelj' in 'Carjevič', obe sta tudi za hladnejše, višje lege. Krivopecelj je kot lepotno drevo zanimiv, ker zelo pozno odvrže liste in tako rekoč do slane obdrži temno zeleno, zdravo listje. Drevesa, ki rastejo na samem, so v splošnem bolj zdrava od tistih v strnjenem nasadu.

Kaj pa podlaga? Če je sorta cepljena na podlago, ki je zrasla iz semena, torej na sejanec, zraste drevo najvišje. Sadjarji obrezovane jablane na sejancu spustijo šest metrov visoko. Če nikoli ne vidijo škarij, se lahko stegnejo do desetih metrov – te svobode jim seveda ni treba pustiti. V primerjavi z lipami, tulipanovci in podobnimi nasamnimi drevesi so torej jablane precej bolj obvadljive.

Večina sadik je cepljena na vegetativno vzgojene podlage, ki imajo ime iz črke in številke. Za manjši vrt poiščimo jablano na srednje bujni podlagi, recimo na M 106 ali M 111. V sadovnjaku dvigneta vrh 3,5 do 4,5 metra visoko; druga da nekaj bujnejša drevesa. Kadar želimo posaditi jablano za dolgo dobo, izberimo sorto na sejancu. Takšne so še pri petdesetih živahne, cvetive in vitalne. Pri osemdesetih so jablane že starke, čeprav so lahko še vedno slikovite in privlačne. Hruške, ki so cepljene na sejanec, so še znatno dolgoživejša drevesa.

Izbira žlahtne hruške

Pri hruškah se na kmetih pojavljata dva glavni skupini: žlahtne z mehkim sadnim mesom, ki so namenjene za svežo uporabo, in sorte za predelavo, ki so jih bodisi stiskali ali sušili. Namenimo nekaj besed žlahtnim. Te drevesničarji dandanes praviloma cepijo na kutino, da so drevesa manjša. Tudi žlahtno hruško lahko posadimo kot nasamno drevo in je bomo ob cvetenju gotovo veseli. Obstaja pa možnost, ki jo tu in tam vidimo pri starih hišah in skednjih: da namreč drevo razpeljemo po vodilih ob zidu. Sadjarji takšno »dvodimenzionalno« gojenje imenujejo klasična vzgoja, vzgojno obliko drevesa pa palmeta. S takšnim drevesom je delo zlasti v mladosti, ko moramo veje pravi čas, dokler so še gibke, razpeljati ob opori in privezati v pravo lego. Vsako leto moramo vršičkati (pincirati) mlade poganjke, in to praviloma dvakrat.

Pri hruškah velja enako kot pri jablanah: z izbiro sorte odločamo o zdravju. Da je zdravo lépo, sem se na svojem vrtu prepričal pri sortah 'Junijska lepotica', 'Fetelova' in 'Društvenka', ki rodijo in dobro živijo brez škropljenja. 'Junijska lepotica' in 'Fetelova' jeseni tudi privlačno obarvata liste.

Zakaj tepka?

Med starimi hruškami za predelavo pri nas prevladujejo tepke in moštnice. Moštnice imajo debelejše in bolj sočne plodove. Včasih so jih stiskali v mošt in tega prevreli v hruškovo vino. Če nimamo želje vinariti, so za današnjo rabo morda bolj zanimive tepke. Te imajo manjše plodove, ki pa postanejo zelo sladki, ko se omedijo. To so hruške, ki so jih na kmetih sušili, bodisi cele ali razrezane. V hišah, kjer ni bilo bogatije, so bile priboljšek za praznične priložnosti. Dokler se tepke ne omedijo, se jih da stisniti. Večina tistih, ki jih zdaj poberejo, konča »namočenih«, torej v drozgi za kuhanje žganja.

Moštnice in tepke se cepijo na sejance. Do sredine prejšnjega stoletja so gospodarji podlago poiskali kar na gozdnem robu, kjer se po naravi pojavljajo divje hruške – drobnice (Pyrus pyraster). Če se je cepič prijel, so drevesce presadili v sadovnjak. Drevesa, ki zrastejo na sejancu drobnice, imajo močno deblo, potegnjeno do vrha, in dosežejo 10, 15 metrov višine. Krošnja je navadno ožja. Drevo je zelo globoko ukoreninjeno in les zelo trden. Če izberemo tepko za hišno drevo, je odveč strah, da se nam bo ob viharju prelomila in padla na dom. Drevesa imajo drobne liste, ki hitro odpadejo, kar sta čisto dobrodošli lastnosti.

Do sadik tepk in moštnic, cepljenih na sejanec, se da priti brez večjih težav. Poglejte na splet in našli boste veliko ponudnikov. Torej: če bi radi hišno drevo, ki bo lepe oblike, visoko in varno, pomislite na moštnico ali tepko. Ob cvetenju sta obe hruški kraljici. Odpadle plodove, ki jih ne izkoristimo, je dobro pobrati in odnesti na kompost, da se po njih ne bo pasla gomazen. Ker so tepke drobnejše, jih laže pograbimo.

Še o legi in tleh

Jablane in hruške ne bodo uspevale na gradbenih odpadkih, ki so zamaskirani z 20 centimetri zemlje. Prav tako ne uspevajo na stisnjenih in neprepustnih tleh, na katerih se je izživljala gradbena mehanizacija. Ene in druge potrebujejo globoka, srednje težka, rodovitna, rahla in humozna tla. Jablane imajo plitvejše korenine in včasih trpijo za sušo, hruške zaradi globokega koreninskega spleta nikoli. Težka in mokra tla, ki so po logiki stvari tudi mrzla, jablana slabo prenaša in hruška še slabše. Mesto za hruško mora biti dobro osončeno, ker so njene potrebe po toploti večje. Občutljiva je tudi na apnenec v tleh; če ga je preveč, bledi in hira.

Za konec naj dodam, da so tako jablane kot hruške drevesa, ki jih imajo rade prostoživeče živali. Čebele cvetje sadnih dreves obožujejo, enako in še bolj pa bomo veseli ptičev, ki bodo na njih iskali hrano, peli, se družili in gnezdili. O tem, da so sadeži z domačega drevesa najbolj sveži in okusni, ni treba izgubljati besed.

Delo in dom, 22. oktober 2008