Ljubiteljsko zbirateljstvo je nadgradil s projektom Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji – možnosti rabe in trženja. Izpeljal ga je s sodelavci, ki jih je združil v majhno mednarodno projektno ekipo; zanj jim je uspelo pridobiti tudi sredstva t. i. švicarskega prispevka, namenjenega varovanju narave in socialnim programom. Poleg ureditve sadovnjaka v Kojskem, ki bi lahko postal genska banka za omenjene sorte, je skupina pred dnevi izdala brezplačni publikaciji z obširno predstavitvijo sadjarske tradicije na Goriškem, njenih narodopisnih posebnosti, z opisom izbranih starih in avtohtonih sort in primernih podlag. Opisani so tudi tuji zgledi, ki pričajo, da pri ohranjanju starih sort ne gre le za nostalgično početje – poleg ohranjanja dediščine so tuje organizacije našle svojo tržno nišo.

Sorta brez izročila izgubi vrednost

Gregor Božič je filmski režiser in ljubiteljski raziskovalec sadnih sort. Pri zbiranju gradiva za film in zgodb v najbolj odmaknjenem delu Brd, Benečije in Kanalskega Kolovrata so ga ljudje, ki jim je spomin segel najdlje, najbolj odprto sprejeli, ko je pogovor nanesel na sadno drevje ... »Večinoma je šlo za generacijo nad 80 let in bilo je neverjetno, kako je omemba starih sadnih sort, ki sem jih sčasoma začel sistematično zbirati, ljudi motivirala. V splošnem pomanjkanju je namreč sadje nekdaj pomenilo razkošje in v teh krajih je bilo glavni vir preživetja, še posebno po odprtju železnice med Dunajem in Trstom sredi 19. stoletja. Stari ljudje so bili prava zakladnica znanja o avtohtonih sortah, ki so od nekdaj uspevale na njihovih gričih, pa tudi novih sadnih vrstah in sortah, ki so jih sprejeli iz mediteranskega prostora. Vedeli so, kdaj in za kaj je katera dobra, poleg tega so razvili vrsto tehnologij predelave in sušenja, da bi od sadja dobili najboljše. Niso ga doživljali le kot tržno blago, zanje je bilo predmet fascinacije, o čemer se lahko prepričamo v ohranjenih zgodbah, mitih in slikovni opremi tedanje strokovne sadjarske literature.«

S spremembo sadjarskih usmeritev po prvi in drugi svetovni vojni so se sorte, ki so nekoč pomembno oblikovale življenje v regiji, začele izgubljati, akacija pa ni prerasla le dreves, temveč tudi izročilo o posebnosti sort hrušk, češenj, fig, marelic in drugih sadnih vrst. »V Kanalskem Lomu imajo denimo hruške tronharice, ki so prave lepotice, surove pa čisto zanič ... generacijske spremembe so mlajše odtrgale od zemlje in danes vam utegnejo reči, da te še za prašiče niso dobre. Ker ne vedo, da so primerne za peko. Ali pa pituralke: če ne vemo, da jih je treba skuhati, kako to narediti in kako jih postreči, nimajo nobene vrednosti. Okroglaste butirke s trdim rjavim olupkom pa je treba mareštati, to je mediti, do novembra – nekdaj so v Čedadu šle za med kot priloga k siru.«

Ko je naš sogovornik iz povsem ljubiteljskih vzgibov začel zbirati stare sadne sorte in podatke o njih, je bilo zanj bistveno, da spet dobijo dušo ... Posebno po nekajletnem živ­ljenju v Berlinu ga je prešlo, da v teh krajih, tako kot marsikje po Sloveniji, nimamo meščanske kulture, spoznal pa je, kako bistveno vlogo je imelo v močni kmečki kulturi sadje. In kakšno ceno na tujem že ima ekološko pridelano sadje sort, ki so lokalne posebnosti.

Vzorčni sadovnjak kot genska banka

V vzorčnem sadovnjaku starih sort v Kojskem zdaj raste 127 dreves, med katerimi je doslej našlo prostor 60 sort sadnih vrst, ki izvirajo s širšega območja Goriške. Največ je hrušk, potem češenj, saj so v teh krajih sadjarjem tako rekoč zagotavljale eksistenco, sledijo jim fige, jablane, najmanj, le pet sort, pa je marelic, vendar imajo med starimi sortami posebno mesto, saj niso povsem izginile. Sloves briških flokarjev in vipavskih budanjskih marelic se je ohranil in čedalje več ljudi bi jih rado kupilo za marmelado, ohranjenih pa je tudi nekaj nasadov.

Sadovnjak je razdeljen na dva dela: okrog 25 dreves je starih visokodebelnih, predvsem marelic, hrušk in jablan, ki jih je Gregorju in njegovim staršem uspelo ohraniti, potem ko s strmine očistili robido in akacijo. Pred nekaj leti so drevesa s korenito rezjo pomladili, vendar je to še eksperiment, saj ni nujno, da se bodo več kot polstoletni primerki dolgoročno ohranili. Častno mesto med njimi ima šestdesetletna marelica sorte drobni flokarji, ki se devet metrov v višino dviguje na podlagi, za katero so predniki uporabili divjo slivo ali po goriško modri cimber (drugod cibora). »Namenoma je nisem obrezal, saj je živi spomenik,« pravi Gregor.

Ni dobra vsaka podlaga

Večino sadovnjaka, v katerem že zmanjkuje prostora, pa predstavljajo na novo zasajena drevesca: stare sorte, za katere je Gregorju in njegovim sodelavcem na terenu uspelo dobiti cepiče, ki so jih potem dali cepiti na ustrez­ne podlage. Ne samo žlahtnim sortam, tudi podlagam je bil posvečen pomemben del terenske raziskave. Popisali so izkušnje starih goriških sadjarjev, ki so poznali posebnosti tal – ni bila vsaka podlaga sadnega drevesa za vsak teren – in so recimo vedeli, na katerih legah bo monilija obšla marelico, ali da bo hruška, cepljena na kutino, v Brdih ostala pritlikavka, ker ne mara apnene zemlje.

»Ugotovili smo, da so za večja, za nego manj zahtevna drevesa, ki imajo daljšo življenjsko dobo in uspevajo v podnebnih razmerah Goriške, najprimernejše te podlage: za češ­nje sejanec divje češnje s svetlim lubjem ali sejanec češnje, za marelice modri cimber (Prunus insistita), ki je v primerjavi z mirabolano bolj odporen na kap, drevo pa cveti dva tedna pozneje in se s tem izogne spomladanskim pozebam, za hruške sejanec hruške ali sejanec divje hruške (Pirus piraster), za jablane pa sejanec jablane ali bujna podlaga MM 111. Za slive se je najbolj obnesel sejanec slive (pogosto je bila sorta domača sliva posajena neposredno iz peške, brez cepljenja), za breskve pa sejanec mand­ljevca ali sejanec breskve. Najodpornejše breskve so bile necepljene, t. i. vinogradniške breskve z belim mesom, ki so bile pred prihodom ameriških križancev pred dobrim stoletjem v Evropi zelo cenjene. Med sortami vinogradniških breskev so v Brdih med drugim poznali kadone in mohnice, v Vipavski dolini pa urhovke, vendar nam dreves oz. cepičev na terenu ni uspelo najti,« pripoveduje Božič.

Tržna niša v živilski panogi in drevesničarstvu

Zaveda se, da pri starih sortah ne gre za sorte, ki bi bile perspektivne po merilih množičnega trga, poudari pa neizkoriščene razvojne možnosti posebnega dela živilske panoge, ki se je v zadnjih letih v Evropi močno razširil – z ekološko pridelanim sadjem lokalnega izvora in s sadikami starih sort sadja, namenjenimi predvsem ljubiteljskim sadjarjem. Pridelujejo se v manjših količinah in so cepljene na visokodebelne podlage, ki rastejo brez potrebe po posebni negi, izbor sort pa je prilagojen lokalnim potrebam. Pri Italijanih sta denimo poznana toskanska drevesnica Belfiore s širokim izborom starih sort sliv, fig, grozdja, breskev in hrušk ter v bližini Gardskega jezera specializirano podjetje Omezzolli. Pri sosedih je veliko širša dejavnost ustanove Archeologia Arborea iz Perugie, ki je znana po vsem svetu. V nekaj desetletjih je razmnožila 400 sadnih sort iz svojega okolja, ohranja pa tudi običaje, ki so spremljali nekdanje sortno bogastvo. V Švici ima organizacija ProSpecieRara, neprofitni sklad za kulturno in gensko raznolikost rastlin, ki deluje že od leta 1982, za javnost odprtih dvajset sadovnjakov starih švicarskih sort, v sodelovanju s trgovsko verigo Coop ji je celo uspelo uveljaviti certificirano blagovno znamko sadja starih sort, ki si kupce pridobiva zgolj z okusom. Na avstrijskem Štajerskem se z ohranjanjem biotske raznovrstnosti v regiji trudi organizacija Arche-Noah, medtem ko v Franciji za avtohtone sadne sorte skrbi Nacionalni raziskovalni inštitut za agronomijo, ki je v zadnjih desetletjih pripravil vzorčne nasade za vsako večjo regijo, zaradi česar drevesnice laže izberejo sortiment in se izrecno držijo načela, da prodajajo le sorte, ki so se v preteklosti dobro obnesle.

Gregor Božič bi bil vesel, če bi navedeni zgledi katero od drevesnic na Goriškem spodbudili, da bi poskusile za trg vzgajati vsaj sadike nekaterih najperspektivnejših avtohtonih in starih sort. Med obširno terensko raziskavo je namreč od informatorjev pogosto slišal željo po sadikah določene sorte.

»Vzemimo za primer češnje, ki so nekdaj preživljale velike družine. V knjižnih sadnih izborih za Avstro-Ogrsko, ki so bili zaradi različnega podnebja narejeni za vsako deželo posebej, je agronom grof Henrik von Attems za Goriško jasno zapisal, da je nesmiselno uvajati tuje sorte, saj avtohtone odlikujeta zgodnja dozorelost in izjemen okus. Vsaj najbolj znane od njih, prvačenca, vipavka, kozanka in trcinka, bi bile primerne za ljubitelje. Mimogrede, češnja vipavka je poleg hruške goriška figovka edina avtohtona sorta iz Goriške, ki je našla svoje mesto celo v mednarodni sadjarski literaturi.« V sodobnih sadnih izborih za Slovenijo (vsaj za ta del države) po sogovornikovih besedah teh sort ni. Ker sta na Gregorja Božiča vsaj tolikšen vtis kot zgodbe o sadnem drevju, ki včasih segajo do pravljične preteklosti, naredila okus nekaterih sadežev in nekdanji sloves sort, namerava za nekatere od njih začeti postopek za vpis v sortno listo. Najprej naj bi prišli na vrsto hruška goriška figovka, s katero se je vse začelo, in dišeča mala fermentinka, katere žganje slovi po bogati cvetici in ki je kratko potegnila predvsem zaradi majhnosti.

Več o rezultatih projekta Rehabilitacija starih in avtohtonih sadnih sort v Goriški regiji lahko preberete na spletni strani www.zgodbasadeza.eu, kjer boste našli celoten seznam popisanih sort, natančen opis izbranih sort, seznam sort v vzorčnem sadovnjaku in publikaciji v PDF-obliki.