Šarka, ki poleg sliv zadnja leta uničuje letine tudi pri drugih koščičarjih, pri marelicah, breskvah in nektarinah, je virusna bolezen, proti kateri sploh ni zaščitnih sredstev. Ko je rastlina okužena, je vir okužbe za zdrava drevesa (prenaša se predvsem z listnimi ušmi). Če bi radi zasadili zgodnjo slivo, naj bo sorta odporna ali vsaj tolerantna za to bolezen. Plodovi tolerantnih sort so lahko brez znamenj bolezni, drevesa pa so vseeno kužna. Sicer pa se bolezen pri slivah najprej pokaže z razbarvanimi kolobarji na listih. Plodovi odpadejo, še preden dozorijo, tisti, ki dosežejo zrelost, pa so brez okusa in deformirani.

Šarka pri slivah

Od zgodnjih sliv je za šarko tolerantna čačanska lepotica, za naše kraje zelo primerna sorta, ki so jo pred dobrega pol stoletja požlaht­nili v Srbiji. Zori konec julija in v začetku avgusta. Je sladko-kislega okusa, meso pa se dobro loči od koščice. Sorta je samooplodna, kar pomeni, da nam na vrtu ni treba imeti drugih sort sliv. Po imenu in žlahtniteljih je njena sorodnica sorta čačanska rana, ki zori že sredi julija in ima čvrsto, sočno kislo-sladko meso, ki gre od koščice. Za oprašitev potrebuje v bližini slivi čačanska lepotica ali stanley. Od odpornosti proti boleznim jo odlikuje odpornost proti moniliji.

Tolerantna sorta je tudi stanley, vendar prvi plodovi dozorevajo šele konec avgusta. Meso je čvrsto in kislo-sladkega okusa, precej ne­aromatično. Sorta je delno samooplodna. Zaradi zgodnje zrelosti in tolerantnosti na šarko je zanimiva tudi sorta herman, ki je zrela že sredi julija, vendar je vse slive treba precej hitro obrati, sicer začnejo padati z drevesa.

Obstaja pa velika skupina kitajsko-japonskih sliv, ki so večinoma zrele precej zgodaj, v juliju. So velike, okrogle in temno obarvane. Nanje velikokrat naletimo na trgovinskih policah. V nasadih jih v Evropi gojijo le v Italiji, saj so zelo občutljive na zgodnje spomladanske pozebe. Med te sorte spadata denimo obilnaja in moretini 355, ki pa jima je treba v celinski Sloveniji izbrati dobro, pred pozebo zaščiteno lego. Primerni sta za Primorsko.

Plodova vinska mušica

Na slivah, podobno kot pri drugih koščičarjih, čedalje pogosteje opažamo nerazložljive drobne poškodbe sadežev v času zorenja, na katerih skoraj ni vidnih poškodb. Zelo verjetno so znamenje napada plodove vinske mušice. V primerjavi z drugimi vinskimi mušicami, ki odlagajo jajčeca v gnijoče sadje, napada plodova tudi zdrave sadeže. Napadenost je mogoče zmanjšati z zgodnejšim obiranjem, ko so plodovi še trdi in manj primerni za odlaganje jajčec. Plodova vinska mušica je velika od 2 do 3 mm in rdečkasto rjave barve. Izbočene oči ima oranžnordeče barve. Najzanesljiveje lahko od predstavnikov drugih vrst ločimo samčke, in sicer po črni lisi, ki jo imajo na vrhu prozornih kril. Mušica izleže jajčeca skozi nepoškodovano lupino sadežev, kar ji omogoča ostra nazobčana leglica, iz jajčec izležene ličinke pa se hranijo z mesom na zorečih in zrelih plodovih tik pred obiranjem in po njem.

Številčnost mušic v nasadih lahko zmanjšamo z uporabo večjega števila lovnih pasti, ki jih nastavimo v območju plodov. Naredimo jih tako, da v pollitrsko plastenko v zgornjo polovico zvrtamo nekaj lukenj premera od 5 do 10 mm, skozi katere bodo vstopale muhe. Vanjo nalijemo približno deciliter jabolčnega ali vinskega kisa ali pa vodno raztopino kvasa (20 gramov kvasa na deciliter vode in kavno žličko sladkorja – zmes pustimo, da pri sobni temperaturi fermentira en dan) in plastenko zapremo.

Pri jablanah novosti, pri hruškah klasika

Med zgodnjimi sortami jablan je pri nas znan beličnik, katerega bledo zelene do rumene plodove, ki dišijo po rožah, obiramo od srede julija naprej. Na začetku so jabolka sočna in kisla, zato so odlična za osvežilne kompote ali jabolčne zavitke, vendar že v nekaj dneh postanejo mokasta in brez okusa. So tudi zelo občutljiva na otiske. Sorta je nastala v Rusiji kot naključni sejanec v drugi polovici 19. stoletja. Šele pozneje, v začetku 20. stoletja, so žlahtnitelji začeli načrtno križati sorte, ki so odporne proti najpogostejši glivični bolezni pečkarjev, škrlupu. Za ljubiteljske sadovnjake, v katerih se redkeje škropi ali sploh ne, je izbira takšnih sort še posebej smiselna. Naštevamo tiste, ki prav tako zorijo zgodaj: nela, collina, ametyst, poleg njih pa še william's pride in red free.

Med najboljše avgustovske sorte jablan spadajo še summerred, ki ima plodove kiselkastega okusa, piros, ki jo lahko obiramo že od konca julija, in sansa. Nobena od njih ni v skupini odpornih proti škrlupu, vendar sta piros in sansa na to bolezen precej tolerant­na. Ker so sansine lastnosti precej podobne lastnostim priljubljene gale, se je je oprijelo tudi ime biogala, saj je primerna za ekološki način pridelave. Poleg tega se njeni plodovi dobro skladiščijo.

Najmanj novosti je pri naboru zgodaj zorečih sort hrušk. Pri tej sadni vrsti tudi ne poteka načrtno žlahtnjenje, s katerim bi sortam zagotovili odpornost proti škrlupu. Najzgodnejša je tako še vedno odlična junijska lepotica, ki pa je primerna le za takojšnjo porabo. Konec julija oz. prve dni avgusta dozori zgodnja morettinijeva, precej občutljiva na škrlup in hrušev ožig. Po dvajsetem avgustu pa že lahko pričakujemo viljamovke, ki po všečnosti že več kot dve stoletji predstavljajo klasiko. Drevesa začnejo kmalu obilno roditi, niso nagnjena k izmenični rodnosti in so srednje občutljiva na škrlup. Sorti hrušk trevuška in klapova, ki zorita že v začetku avgusta, sta precej občutljivi na škrlup.