Največ nizkih temperatur, ki se približujejo ledišču, prenesejo sorte mandarin (Citrus reticulata), ki spadajo v skupino satsuma, in kumkvati (Fortunella, nekdaj Citrus japonica). To si velja zapomniti tudi, če jih imamo posajene v lonec. Pred zimsko zmrzaljo lahko preživijo na prostem dlje kot limone (Citrus x limon). Te so občutljivejše, ker tudi čez zimo ne mirujejo povsem: cvetove nastavljajo vse leto, hkrati pa so na rastlini plodovi v več fazah razvoja. Več toplote potrebujejo tudi pomaranče (Citrus x sinensis) in klementine (Citrus x clementina), ki so plod križanja med mandarinami in pomarančami.

Selitev v zimovališče

V splošnem velja, da lonce s citrusi jeseni pred prvo slano prenesemo v zaprt prostor. Medtem ko limonam, pomarančam in klementinam v njih ustreza temperatura med 10 in 15 stopinj Celzija, so starejša drevesca mandarin satsum in kumkvati zadovoljni že s približno petimi stopinjami Celzija. Krajši čas lahko namreč brez škode za poganjke preživijo tudi na mrazu okrog minus šest stopinj Celzija.

Rastline previsoke temperature med zimskim počitkom ošibijo, posebno če je prostor pretemen. Del naravne svetlobe lahko nadomestimo z namenskimi svetilkami za rastline. Dobro zimovališče je torej relativno hladno, dobro osvetljeno (primerne so južne in zahodne lege ob hišah) in ima možnost zračenja, saj se zaprti prostori na soncu pozimi hitro ogrejejo. Primerni so svetli neogrevani hodniki, zimski vrtovi, rastlinjaki ali zastekljeni balkoni. Velika razlika med notranjo in zunanjo temperaturo in svetlobo, s katere smo umaknili rastline, pomeni za zimzelene citruse šok, zaradi katerega izgubljajo liste. Če imamo za prezimovališče na razpolago zgolj ogrevane, mračne stanovanjske prostore, si takega sadnega oziroma okrasnega drevesca raje ne omislimo. V toplem prostoru z nizko zračno vlažnostjo bo zelo dovzetno za napad škodljivcev, izgubilo bo veliko listov in spomladi bo energijo usmerilo v ponovno olistanje namesto v cvetenje. Poleg tega bo začelo na toplem odganjati šibke, razpoteg­njene poganjke. Takšne razmere povzročijo slabšo rodnost drevesca in redkejšo in manj ozelenjeno krošnjo.

Ustrezna relativna vlažnost v zimovališču naj bi bila med 50 in 60 odstotki, v suhih prostorih so citrusi hvaležni za pršenje po listih. S tem preprečujemo tudi pojav pršic, ki jim ustrezajo visoke temperature in suh zrak.

Citrusi na prostem

Citruse preselimo na prosto, ko je mimo nevarnost spomladanskih pozeb in se temperature ustalijo pri okrog 15 stopinjah Celzija (limonovci), pri mandarinovcu ali kumkvatu lahko to storimo bolj zgodaj. Za preselitev so primerni oblačni dnevi s stalno temperaturo, saj bi premočno sonce drevescem lahko škodovalo. Potrebujejo zelo sončno lego, zaščiteno pred vetrom, v notranjosti Slovenije jim bo godil prostor pred južno ali zahodno hišno fasado.

Velikost, odpornost in oblikovanje

V posodo posajeni citrusi so manjše končne velikosti, kot bi jo dosegli, če bi rasli na prostem. Velikost koreninskega spleta, od katerega je odvisna razrast nadzemnega dela, je omejena s posodo. Mandarine, klementine, kumkvati in limone rastejo počasi, sprva jih presajamo na dve ali tri leta, pozneje čedalje redkeje. Pri tem ne razbijamo koreninske grude, prst le dodamo na dnu in ob straneh lonca. Kakšno velikost doseže v lonec posajeno drevo, je poleg tega odvisno od podlage in sorte, ki je cepljena nanjo. Ob nakupu se zato pri prodajalcu pozanimajmo o lastnostih ene in druge. Sadikam, pri katerih nista navedena podatka o vrsti podlage in sorti, se raje izognimo.

Od podlage, na katero je cepljena žlahtna sorta citrusa (mandarina, pomaranča, limona), je odvisna tudi njena odpornost proti nizkim temperaturam. Največ mraza prenesejo tisti, ki so cepljeni na trilistni limonovec (Poncirus trifoliata). Kot samostojna rastlina ima trilistni limonovec močno, gosto rast, veje pa poleg zelenih plodov krasijo močni trni. Je edini citrus, ki v naravi pozimi odvrže liste. Na prostem prenese temperature do –20 stopinj Celzija.

Če izberemo sadiko z lepo nastavljenimi ogrodnimi vejami, drevesca oblikujemo le z vršičkanjem. Ko so poganjki zeleni in mehki, da jih lahko odščipnemo z roko, jih prikrajšamo, da se bo krošnja polneje obrasla. V notranjosti odstranimo vejice, ki se križajo, in navpično rastoče razpotegnjene poganjke.

Glavni namen obrezovanja starejših rastlin je obvladovanje njihove velikosti. Vendar citrusi ne marajo drastične rezi. Če želimo zmanjšati obseg krošnje, to storimo tako, da vsako leto prikrajšamo le del vejic, denimo petino, najprej tiste, ki štrlijo iz želene oblike, in hitro rastoče pokončne mladike. Slednje izrežemo v celoti. Tudi pri citrusih, podobno kot pri drugih sadnih drevesih, lahko pričakujemo večjo rodnost na vodoravnih vejicah. Zakaj prikrajšamo vsako leto le del krošnje? Seveda zato, da ne bi z mladimi poganjki odstranili vseh rodnih brstov za naslednjo sezono. Najprimernejši čas za rez je zgodnja pomlad.

Posoda in substrat

Citruse lahko posadimo v plastične, glinene in lesene lonce. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti. Glineni lonci zagotav­ljajo koreninam večjo zračnost, zaradi teže so stabilnejši, a jih je tudi teže prestavljati. Prednost plastičnih je, da se zemlja v njih spomladi hitreje ogreje, v poletni vročini se počasneje izsušuje, več pa je tudi možnosti, da bodo ob pogostem zalivanju korenine v stalno namočeni zemlji. Zaradi teže in mož­nosti vpijanja vode se za citruse zelo obnesejo tudi leseni čebri, ki zagotavljajo koreninam zračnost. Ne glede na material so pri večji posodi pomembni ročaji, da jo lahko prestavljamo.

Glavne lastnosti substrata, primernega za citruse, so blaga kislost (ph od 5 do 6), odced­nost in zračnost. Zemlja ne sme biti zbita, ob padavinah se ne sme zablatiti in zadrževati preveč vode. Pretežno ilovnata prst se za gojenje v loncih zato ne obnese. Vse našteto namreč povzroči prevlažnost in gnitje korenin, zaradi katerega propade veliko rastlin. Znamenje preobilne vlažnosti je rumenenje in odpadanje listov.

Ko kupimo sadiko v loncu, jo je vedno smiselno presaditi in se prepričati o kakovosti substrata in koreninske grude. Kupimo lahko namenski substrat za citruse ali ga namešamo sami iz šote, gline, komposta in kremenčevega peska. Zastajanje vode bomo zanesljivo preprečili z drenažno plastjo na dnu posode.

Zalivanje in gnojenje

Pomembno je, da zemlja, v katero posadimo citrus, ne vsebuje apnenčevega peska. Kalcij v njem namreč izničuje kislost zemlje in zmanjšuje možnost, da bi se rastlina primerno oskrbela z železom. Pomanjkanje tega elementa je na listih vidno kot kloroza: listne žile so še vedno temno zelene, ploskev okoli njih pa bledi oziroma rumeni. Če se to zgodi, lahko rastlini pomagamo z železovimi pripravki. Ker je v Sloveniji voda iz vodovoda zelo apnena, citruse zalivamo z deževnico ali vodo, iz katere odstranimo apnenec tako, da v čeber za nekaj dni obesimo mrežico s šoto. Tako postana voda naj bo ogreta na temperaturo prostora.

Ker so korenine citrusov občutljive na nenehno namočenost, poleti zalivamo izdatno, vmes pa počakamo, da se vrhnja plast zemlje, vsaj tri centimetre, presuši. Pogostost je seveda odvisna od temperatur in sončne pripeke, ki izsušujeta zemljo. Na prostem naj bodo lonci s citrusi brez podstavka, da ne bi v njih v deževnem obdobju voda zastajala, še bolje je, da jih takrat umaknemo pod napušč. V zimovališču zalivamo zelo poredko, vrhnja plast mora biti presušena. Citruse v posodah je treba v rastni dobi redno dognojevati z namenskimi tekočimi gnojili (po navodilih za uporabo, saj razlikujemo med takšnimi s podaljšanim sproščanjem in lahko topnimi, ki jih vodi za zalivanje dodajamo pogosteje). Od organskih gnojil je najpriporočljivejši konjski gnoj, razmočen v vodi. Od mikrohranil moramo rastlini najpogosteje dodajati železo (glej razloge za klorozo), magnezij in cink.

Škodljivci

Najpogostejši škodljivci citrusov so pršice, nadloga suhih in toplih prostorov. Proti njim pomaga redno pršenje listov z mehko vodo. Poleg njih naredijo veliko škode kaparji, žuželke s trdim lupinastim oklepom, ki se na liste prisesajo v okolici listnih žil, iz katerih sesajo hrano. Rastline zato redno pregledujemo, da lahko kaparje odstranimo ročno ali z vatiranimi paličicami, namočenimi v milnico, preden se zelo namnožijo. Z močnim napadom imamo najverjetneje opraviti, če so listi posejami s črnimi marogami, kot bi bili sajasti. Ker kaparji izločajo medeno roso, se na njej naselijo glive, ki povzročajo sajavost. Močnega napada škod­ljivcev se je s pripravki, ki nam jih priporočijo v rastlinski lekarni, smiselno lotiti, ko je rastlina na prostem.