Med ohranjene, vedno redkejše ostaline stavbarstva, ki je še do včeraj sooblikovalo podobe kulturnih krajin slovenskega prostora, spada tudi imenitna stanovanjska hiša v naselju Suha pri Škofji Loki. Kot del mogočne kmečke domačije je svojo uporabnost in likovno kakovost razvila v podeželskem naselju, v katerem se je do sredine prejšnjega stoletja pretežni del prebivalstva ukvarjal s kmetijstvom. Zdaj stare vasi ni več. Z naglo socialno, kulturno in tehnološko preobrazbo se je spremenila struktura prebivalstva, kar se zrcali v močnem preoblikovanju identitetne arhitekture – vaškega stavbarstva. Številne novogradnje in prenove starega so se oddaljile od regionalnih značilnosti in stoletja razvijajoče se ravnovesje med posameznimi objekti, združenimi v domačije, med domačijami v vasi ter med vasjo in pokrajino se je porušilo. K zadnjemu je svoje prispevala tudi nova prometnica – škofjeloška obvoznica.

Morda pa v naselju prav zato pritegne pozornost stavba, ki je bila oblikovana v času, ko je likovna kultura dosegla enega od opaznih vrhuncev. To je bilo od šestnajstega do sredine devetnajstega stoletja.

Mogočna stanovanjska hiša z velikim hlevom v podaljšku in posebej stoječim gospodarskim poslopjem in poslikano kapelico, postavljeno na rob zazidljive posesti, je videti kot na razglednici iz davnih časov. Oblikovana v zdaj pozabljenih merah človeškega telesa, polna lepih detajlov z vidnimi sledovi obrabe v sicer bleščeče obnovljenem pročelju, potrjuje, da je lepa arhitektura brezčasna. V slovenskih naseljih je takšnih arhitektur vsak dan manj, in to ne samo hiš, ki jim patina obrabe dodaja žlahtno izkušnjo časa, ampak hiš, ki so čisto preprosto lepe. Zato je lepa hiša v Suhi še toliko več vredna.

Hiša s prvinami graščine

Ko sem pred trinajstimi leti naselje Suha prvič obiskala, nisem bila čisto prepričana, da stojim pred iskano arhitekturo, čeprav je bila hišna številka prava. Monumentalna strma streha, prekrita s sivo cementno kritino, velikost objekta – dolga zleknjena gmota enonadstropne stavbe ima na stičišču z gospodarskimi prostori podkleten enonadstropen izriv –, oboki, oprti na kamnoseško oblikovane kamnite stebre, enako oblikovani kamniti okenski in vratni okvirji, slikarski okras in drugo so prvine, ki spadajo v inventar graščine. Dvome je razpršil prijazen gospodarjev pozdrav, tok misli, povezan z občudovanjem slik, umetnostnega poudarka na fasadah, odprtih proti prometnici, pa je prekinilo vabilo k vstopu v veliko obokano vežo. Od takrat do včeraj, ko sem dom v Suhi obiskala drugič, se ni arhitektura prav nič spremenila. Njen vtis v prostoru je še vedno močan. Kljub, naj še enkrat poudarim, vidni degradaciji neposredne okolice. V veliki veži z obokom, ki je prepreden s sovodnicami, je v opremi, tako kot nekoč, še vedno izpostavljena velika kvadratna miza s klopmi in stoli. Zdi se, kot da so mojstri zidarji nekoč gradili za večnost. Ne samo konstrukcija, kamniti zidovi so v pritličju debeli natanko meter, takšni so tudi kamniti tlaki, ki s svojim žametnim odbleskom obrušenosti od tisočerih korakov vabijo k dotiku, takšno je tudi delno kamnito in delno leseno stopnišče.

Podobno občutenje močnega in trajnega se obiskovalca dotakne v veliki »hiši«, nekoč in zdaj glavnem bivalnem prostoru, kjer likovno prevladuje v gorenjskem stavbarstvu široko uveljavljen lesen strop. Korenine njegove konstrukcije in okrasnega oblikovanja posameznih elementov segajo zagotovo v obdob­je renesanse, v 16. stoletje. Poleg majhnih oken, ki enakomerno razporejena po dveh stenah ravno prav osvetljujejo velik prostor, svetloba se v njem prav zato spremeni v dragocen dar, občutek intimnosti in topline ustvarja tudi velika lončena peč, s kuriščem v kuhinji. Poleg peči sestavlja opremo hiše tudi novo pohištvo, miza, klopi in stoli so izdelani po vzoru starega, oblazinjene zofe pa so izdelek našega časa.

Popolnoma sodobna je stara »kamra«, prostor, v katerem je zdaj urejena delovna soba in je z vrati povezana s hišo. Tudi oprema kuhinje ob veži je nova, v njej po velikosti in uporabnosti izstopa velik štedilnik na trdna goriva, ki poskrbi, da nas s spominom na nekoč povežejo še vonjave. S sodobno premično opremo so preoblikovani tudi vsi prostori v nadstropju, ki so namenjeni spanju in so z izbranim pohištvom prilagojeni posameznim članom družine.

O zgodovini hiše in zadnji preureditvi

Hiša je stara natanko 228 let. Postavljena je bila na mestu predhodnice, ki je pogorela v velikem požaru, ki je leta 1785 upepelil velik del vasi. Pri zadnjih obnovitvenih delih so odkrite kamnite ostaline pogorele stavbe razkrile, da je tedanji lastnik na pogorišču sezidal večjo in po zadnjih merilih lepega ukrojeno stavbo. Njena še vedno ohranjena mogočnost, trdnost gradnje in bogastvo zahtevnega likovnega okrasja kažejo, da je bil premožen in likovno izobražen. Pritličje je bilo izvorno namenjeno gostinski dejavnosti – zato tudi zasnova prostorne veže, velike kuhinje in velike gostinske sobe, ki so jo po zaprtju gostilne, leta 1890, predelili v hišo in kamro – današnjo dnevno sobo in delovno sobo.

V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je sicer mogočna in lepo oblikovana stavba počasi izgubljala svojo lepoto. Slikarski okras je zbledel, star omet je popuščal, enako kritina, spremembe v načinu življenja so zahtevale tudi popravila in posodobitve v notranjosti. Celovito prenovo so izpeljali leta 1997. Na podlagi podrobnega pregleda konstrukcije je statik svetoval utrditev obodnega zidovja s kovinsko zidno vezjo, v katero so sidrali obstoječo leseno stropno konstrukcijo nad pritličjem in izdelavo nove AB-plošče, s katero so nadomestili star lesen strop v nadstropju.

Zaradi debelih kamnitih zidov, ki so v nadstropju s sto stanjšani na osemdeset centimetrov, dodatna toplotna izolacija ni bila potrebna. V vseh prostorih je neodvisno od vremenskih razmer prijetna in stalna klima, h kateri poleg masivnih zidov pripomorejo tudi orientacija prostorov, skromne steklene površine in zelenje v okolici. Ker v zidovih, čeprav hiša ni posebej zaščitena pred vlago, ni bilo sledov preveč vlage, je bil lastnikom prihranjen tudi velik strošek. Drenaža ter vgradnja vertikalne in horizontalne hidro­izolacije nista bili potrebni.

V notranjosti so posodobili vse inštalacije, po vzoru starega so dali izdelati novo stavbno pohištvo – okenske in vratne okvirje ter okenska in vratna krila – in ponekod zamen­jali dotrajane tlake. Vse dobro ohranjeno pa so skrbno restavrirali, tako kamnit tlak v veži, kamnito in leseno stopnišče, lesen strop v glavnem bivalnem prostoru, ki so ga po temeljitem čiščenju še zaščitili s čebeljim voskom. Sanirali so tudi vse okrasne kamnite člene in zidni slikarski okras. Zahtevno popravilo in osvežitev figuralnih okrasnih motivov je opravil poklicni restavrator, akademsko izobražen umetnik.

Zaradi ohranjenosti in v naselju Suha izstopajoče individualnosti je bila častitljivo stara hiša že velikokrat izmerjena in slikana. Proučevali so jo številni strokovnjaki, z aktom je zavarovana kot nepremična kulturna dediščina. Toda največ zaslug, da v zadnjih desetletjih ni pretrpela nobene neusmiljene »modernizacije«, da je njena izvirna, izjem­no kakovostna arhitektura ohranjena, imajo lastniki sami. Ne samo da so s pomoč­jo strokovnjakov več kot korektno izpeljali posodobitev, še danes več kot ducat let po posegu skrbijo za ohranjanje, urejenost in dodelanost vsake podrobnosti v stavbi in njeni okolici.