Med obema svetovnima vojnama so v Ljub­ljani veliko gradili. Načrte za večje zgradbe so izdelovali poleg Jožeta Plečnika in Ivana Vurnika arhitekti Vinko Glanz, Emil Navinšek, Herman Hus, Vladimir Mušič, Rado Kregar, Jože Mesar in drugi, njihova izvedba pa je bila v rokah različno velikih stavbnih podjetij. Iz monografije, v kateri je predstav­ljen eden večjih, če ne celo tedaj najmočnejši stavbni podjetnik Matko Curk, desna roka arhitekta Jožeta Plečnika, izvemo, da je bilo leta 1928 v Ljubljani 36 stavbnih podjetij, leta 1933 kar 64, leta 1938 pa 46. Med njimi so bila tudi takšna, ki niso samo postavljala velikih in pomembnih zgradb po tujih načrtih, ampak so načrte za zgradbe manjšega obsega pripravljala sama.

Po načrtih ljubljanskih stavbenikov je bila v tem času sezidana večina meščanskih enodružinskih stanovanjskih hiš na Mirju, v Rožni dolini, na Poljanah, za Bežigradom ... Med lastniki vil, postavljenih v mirna in zelena okolja, so bili poleg premožnih tudi profesorji, kulturniki in drugi pomembni meščani. Čeprav je bila zunanja podoba vil različna, jih s časom gradnje povezujejo likovna merila moderne, »ob katerih se kažejo v podrobnostih še zmeraj tudi spomini na klasični arhitekturni besednjak« (Stane Bernik, Slovenska arhitektura XX. stoletja. 2004: 31). To je v stavbnem ovoju mogoče razbrati v kompozicijskem razmerju ostenja in strme strehe, pogosto štirikapne, urejeni razporeditvi fasadnih odprtin in dodanem okrasju, ki ga je vedno manj.

Vila grafika in slikarja Justina Gabrijela - Ela

Leta 1937 je še nerazkrit stavbni mojster na izbrani lokaciji pod Šišenskim hribom načrtoval in zgradil novo stanovanjsko hišo za slikarja in grafika Justina Gabriela - Ela. Stavbni mojster je izkoristil strmino in enonadstropno vilo lomljenega tlorisa postavil na v brežino vkopano klet. Strmo streho je višinsko znižal s čopi, gladko belo ostenje pa predrl s sorazmerno velikimi okenskimi odprtinami, v katere je umestil tri- in večkrilne nize škatlastega stavbnega pohištva. Vse fasadne odprtine so poudarjene s tanko odebelitvijo v ometu in masivnimi betonskimi policami, kar je poleg gladko oblikovanih in iz površine stene izstopajočih kovinskih mrež, ki ščitijo nekatera okna v pritličju, tudi edini stavbni okras. Preprost stavbni ovoj tako odlikujeta večna, nenadomestljiva eleganca in domišljen funkcionalizem.

Grafik je za življenje z družino uporabljal pritličje in nadstropje, medtem ko je bilo v kleti majhno najemniško stanovanje. Pritličje je bilo razčlenjeno na vežo, kuhinjo, shrambo, jedilnico in dnevno sobo, v nadstropju pa sta bila poleg kopalnice velik delovni prostor umetnika in spalnica. Po velikosti vse prej kot razkošni prostori v pritličju in nadstropju so bili med seboj povezani z lesenim stopniščem, postavljenim v severovzhodni vogal.

V nekem času je življenje v hiši zamrlo in stavba na imenitni lokaciji, s pogledi, ki sežejo daleč čez mesto, proti robovom Ljubljanske kotline, je bila leta prazna. Zapuščena in ne vzdrževana je počasi slabela. Od zoba časa močno poškodovano in zanemarjenega videza sta jo leta 1995 kupila arhitekta Silva in Dušan Kajzer. Poleg vile ravno pravšnjih mer in zanimivega, nikoli zastarelega videza ju je osvojilo razkošno zelenilo lokacije, ki je tako blizu, po občutenju pa tako zelo daleč od gosto naseljenega središča mesta Ljubljane. Pred hišo spodaj se namreč razprostira v vsej svoji velikosti in lepoti mestni park Tivoli.

Ohranjeno vse zdravo in vredno

Hitro in korenito obnovo, trajala je natanko leto dni, so izpeljali z upoštevanjem temeljne postavke – ohranitev zdravega in vrednega. Zaradi racionalnosti in spoštljivega odnosa do vsega lepega, neodvisno od starosti. Tako je bilo staro, pa naj je bilo to leseno stopnišče, omara, ki jo je oblikoval prvi lastnik vile, ali ostanek kamnitega okvirja, ki ga je človeška roka obdelala že pred več kot stoletjem in sta ga arhitekta po naključju odkrila na dvorišču primorskega kamnoseka, vpleteno v vsa razmišljanja o sodobni uporabnosti in lepoti končno urejenega doma.

Vilo so postavili v tedaj osvojeni in za tisti čas značilni tehniki gradnje. V temeljih in kleteh je izdelana iz betona, 40 cm debeli zidovi v pritličju in nadstropju pa so iz opeke, med katero so graditelji mestoma vrinili betonske zidake. Stropi so leseni tramovni, enako so iz lesa ostrešje in tlaki v vseh prostorih, tudi v kleti. Ker konstrukcija ni bila poškodovana, sta jo arhitekta ohranila v prvotni obliki, hiša ima še danes opečno ostenje in lesene strope. Tudi utrditve, s katerimi bi povečali trdnost stavbe, po oceni statika niso bile potrebne. Kljub domišljeni in zdravi konstrukciji, kar je redka odlika starih in predvsem dolga leta zapuščenih stavb, je posodobitev obsegala številne bolj in manj zahtevne delovne posege.

Začnimo pri strehi. Ta je v arhitekturi stavbe, kot peta fasada, ki ščiti stene pod seboj, najbolj izpostavljena vremenskim vplivom, zato so dotrajane strešnike nadomestili z novimi, poškodovane dele strešne konstrukcije pa sanirali. V pritličju so odstranili vse nenosilne predelne stene in v dovoljenih mejah izvedli preboje vzdolžne nosilne stene, da so se prej majhni prostori preoblikovali v velik, enovit bivalni prostor. V nadstropju in kleti takšnih posegov ni bilo, ker je bil tloris sprejemljiv.

Še nov dimnik, novi razvodi vseh inštalacij, novi ali sanirani leseni tlaki, popravljeno stavbno pohištvo – okenski in vratni okvirji ter okenska in vratna krila –, novi ometi, opleski in stavbna lupina je bila pripravljena za razpostavitev pohištva. Takrat se je pomož­ni gospodarski objekt, na njegovem mestu je zdaj velik delovni prostor arhitektke, spremenil v domačo mizarsko delavnico.

Pohištvo – arhitektkina zamisel in izvedba

Skoraj vsa notranja oprema, z izjemo kuhinje, je bila na novo izdelana ali iz starih pohištvenih elementov predelana v domači mizarski delavnici. Čeprav se zdi ob doživet­ju lepo opremljene notranjosti s tehnično dovršeno opremo prejšnja trditev skoraj neverjetna, je resnična. Z uporabo polizdelkov in nekaj dodatkov, ki jih je izdelal mizarski mojster, je celotno opremo dnevne sobe in veliko opreme sob v nadstropju izdelala arhitektka sama. Njeno delo so knjižne police, ki so prislonjene ob steno ali pa so postavljene v prostor kot prosojne predelne stene, ki členijo velik prostorski volumen na uporabno različne dele. Prostor zato deluje slikovito in tudi skrivnostno. Njeno delo je celotna lesena konstrukcija sedežne garniture, prav tako v vitrine preoblikovane stare garderobne omare, pa s starim kamnitim okvirjem zarisana podoba kamina, zaupnega in nenadomestljivega prostora posebnega vonja in topline. Poleg osnovne opreme so ustvarjalne zamisli vseh stanovalcev, arhitektov in bodočih arhitektov, dobile krila tudi pri doma izdelanih ali preoblikovanih svetilih in drugih drobnih uporabnih predmetih, vse tja do razpostavljenih spominskih podrobnosti.

V notranjih prostorih je kljub starodobni velikosti okenskih odprtin veliko svetlobe, posebnost pa je njena različna moč, ki odvisno od lege sonca na nebu in od ozelenitve drevja pred okni razkriva kote in kotičke doma. Za nekaj časa je to udobje oblazinjenega pohištva, potem se preseli in se ujame v črtno površino klavirja izza prosojne knjižne omare, in kadar je sonce že zelo nizko, v prostoru zažari v vogal stene vgrajen kamnit odkrušek. Darilo prijateljice in spomin na njeno ljubezen do grobo obdelanih kamnov, na njeno zbirko od tu in tam. Takrat se medeno zasveti tudi lesen tlak, sinonim za nezamenljivo toplino in domačnost.