Kot bi se čas ustavil v 19. stoletju, ko je bila zgrajena, pomislim. Kamniti zidovi dajejo slutiti, da se za njimi skriva nešteto zgodb nekdanjih in zdajšnjih lastnikov. Ben Ganley in Steffan Boje sta propadajočo hišo kupila pred petimi leti in z izrednim občutkom nato med prenovo kar najbolj ohranila njeno notranjost z izvirnim pohištvom, ki sta ga kombinirala s starimi kosi z okoliških kmetij, starinskimi kovinskimi kotlički in pipami iz Anglije, tkaninami iz Maroka, kovinskimi omaricami z odpada in bolšjega sejma ... Skratka, ustvarila sta svojevrsten mozaik, v katerem se prepletajo drobci preteklosti z različnih koncev sveta. Svoj dom delita s popotniki, ki jih pot zanese v dolino reke Soče, na obrobje Triglavskega narodnega parka.

»Na največjo grozo mojstrov, ki sva jih najela za prenovo, sva hišo dolgo zgolj opazovala. Pravzaprav je minilo dve leti, preden sva sploh vstopila vanjo. Glede na to, da s prenovo nisva imela prav nobenih izkušenj, je bilo za naju zelo pomembno, da hišo najprej razumeva, da vidiva, kako se 'obnaša'. Poleg tega je bila v resnično slabem stanju; v strehi je zijala velikanska luknja, leseni podi so bili prepereli. Dve leti je trajalo, da sva nehala zganjati paniko in se spraševati, kako se vsega skupaj sploh lotiti,« pripoveduje Ben Ganley, Avstralec po rodu, ki je pred prihodom v Slovenijo 17 let živel v Londonu, kjer se je ukvarjal z bančništvom.

Najprej sta se odločila urediti gozdno pot, ki vodi do njunega doma. »To je bila prava nočna mora, vam povem. Malo smo jo razširili, pet tovornjakov peska bo zadostovalo, so rekli mojstri. No, 22 tovornjakov pozneje je še vedno bolj podobna kolovozu kot cesti, vsako deževje pa na njej vedno znova pusti posledice. Asfaltirati je ne moremo, ker vodi skozi gozd, tega niti ne želiva. Gostje iz Velike Britanije se ne pritožujejo, medtem ko Nemcem ni niti najmanj všeč,« se namuzne Ben.

Nato so hišo spraznili, kar je bila nočna mora za mojstre, ki sta jih najela za prenovo. Obdržala sta namreč čisto vse, kar je štiri desetletja samevalo za kamnitimi zidovi, od starih lesenih tramov do pohištva in knjig in drugih predmetov. Kmalu se je po okolici razvedelo, da »tista dva Angleža zbirata stare stvari, in najina zbirka različnih elementov za notranjo opremo se je kmalu povečala«. V sosednji vasi, na primer, je nekdo dobesedno iz ognja potegnil star lesen ploh, ki so ga včasih na kmetih uporabljali za koline, in ga prinesel v Klavže. Zdaj krasi eno izmed štirih sob, ki jih Ben in Steffan oddajata gostom.

Potem ko so zamenjali okna, ostrešje in streho, so se lotili prenove notranjosti. Dela ni bilo malo, med drugim je bilo treba izdelati novo medetažno ploščo in prenoviti vodovodno in električno napeljavo, a Ben poudarja, da sta notranjost želela ohraniti čim bolj avtentično: »Sten nismo izravnavali, ponekod je na njih še stara barva z okrasnimi motivi, na mestih, kjer so mojstri vgradili novo napeljavo, pa so bolj ali manj le grobo izravnane in prepleskane z belo barvo. Vse skupaj deluje staro, starinsko. Nisva namreč želela, da bi bilo po prenovi vse videti novo. Če bi hotela novo hišo, bi jo zgradila.«

Vse, kar so prej prinesli ven, so nato postopoma znosili nazaj, le da je marsikatera stvar dobila novo vlogo. Stopnice, ki vodijo v prvo nadstropje, na primer, so izdelane iz starih strešnih tramov. Ben pravi, da je kar nekaj časa trajalo, preden jima je uspelo pojasniti, zakaj sta želela vse ohraniti in kako vse stare predmete spet uporabiti: »Pojas­niti najino videnje oblikovanja interierja ni bilo vedno preprosto. Malokateri Slovenec bi iz stare hiše naredil, kar sva naredila midva. Zdi se mi, da vsi preveč težijo k temu, da bi bili moderni, marsikdo nima pravega odnosa do stare dediščine. Zanimivo je, da je precej vaših starih hiš lepo ohranjenih zaradi nas, tujcev. Ampak to se bo spremenilo, ljudje so že začeli spoznavati, da je lahko tudi staro sodobno, le na drugačen način. Podstrešja so namreč marsikje polna različnih kosov pohištva, vsak pripoveduje svojo zgodbo.«

Hiša v Klavžah 28 pripoveduje nešteto zgodb o preteklosti in sedanjosti, o življenju nekdanjih in zdajšnjih lastnikov. Kreativna duša prenove je bil Benov partner Steffan Boje, igralec in producent nemškega rodu, rojen v Luandi, ki je bil ob našem obisku v Maroku. »Steffan ima odlično oko za stare stvari, dovolj je en pogled in že si zna predstavljati, kako nekaj umestiti tako, da bo dosegel želeni učinek,« pripoveduje Ben. Marsikaj uporabnega je Steffan našel tudi na odpadu. Ben napol v šali napol zares doda, da je odpad za Steffana svojevrst­na različica Disneylanda: »Cele dneve je lahko tam in do onemoglosti brska med vsemi tistimi starimi predmeti, ki jim je mogoče z malce iznajdljivosti vdahniti novo življenje.«

Arhiv revije Deloindom+.