Čeprav so predstavnike pasme hovawart v preteklosti pogosto uporabljali za čuvanje dvorišč, se prav tako dobro znajdejo v drugih vlogah. Lahko so samo družinski ali pač delovni psi, učijo se lahko kinoloških disciplin in se izurijo za reševanje. Imajo izrazito dober voh, zato so zelo uspešni pri iskanju pogrešanih stvari ali ljudi, predvsem pa so še vedno odlični v svoji prvotni vlogi – čuvanju. So bistri, imajo močno voljo in ravno zato utegnejo biti včasih tudi svojeglavi. Njihova posebnost je, da nimajo vonja niti takrat, ko so mokri. »Njihove značilnosti so še nepodkupljivost, pogum, zvestoba in zanesljivost. Ko te sprejmejo v svoje srce, te ohranijo tam za vedno,« pove Vesna Zaplotnik, njihova ljubiteljica in vzrediteljica. Pasma izvira iz Nemčije, uradno pa so jo priznali leta 1920. »Mešan je z nemškim ovčarjem, novofund­landcem, leonberžanom in pozneje še z madžarskim kuvazsem. S strogo selekcijo so nemški kinologi poskrbeli za dobre vzrejne temelje in s tem na primer uspešno odpravili displazijo kolkov ter dosegli, da pasma dednih bolezni skoraj ne pozna. Ne smemo pa zanemariti, da je za ohranjanje zdravja in dobrega počutja pomembna tudi pravilna in kakovostna prehrana. Začeti je treba že zgodaj in že drobnim pasjim kepicam ponuditi le najboljše, saj bodo le tako odrasle v krepke pse, ki bodo dočakali starost trinajst let ali celo več.« Zdaj imajo v Zaplotnikovi psarni kar deset mladičev, ki jih že od četrtega tedna dohranjujejo. Obroke sestavljajo iz različnih sestavin: mesa, rib, mleka, mlečnih izdelkov, sadja in zelenjave, v sorazmerju z beljakovinami dodajajo ogljikove hidrate, kužki pa uživajo tudi brikete. »Tako bodočim lastnikom zagotovimo, da bodo dobili mladička, ki je zdrav, živahen in ne nazadnje pripravljen na raznovrstno hrano.«

Hovawart je dokaj energičen pes, zato je primeren za vsakogar, ki ima v sebi vsaj malo športnega duha. Še pomembnejše je, da si skrbnik vzame zanj dovolj časa, ga vzgaja, se z njim rekreira in ga obravnava kot družinskega člana. Prijateljstva sklepa z otroki, lahko pa je tudi dobra družba za starejše ljudi, če so le pripravljeni na to, da se bodo dovolj ukvarjali z njim. »Z njim je mogoče živeti v stanovanju, pod pogojem, da se skrbniki z njim veliko gibajo v naravi ali se udeležujejo drugih aktivnosti,« zatrdi sogovornica. Zaradi navezanosti na družino je odličen človekov družabnik oziroma spremljevalec. Družine ga lahko vzamejo s sabo na dopust in hodijo z njim na izlete, saj ti psi radi tečejo, plavajo, skačejo v vodo, hodijo v gore …

»Kljub njegovi prikupnosti pa ne smemo pozabiti na doslednost pri vzgoji. Njegova samozavest namreč lahko preraste v dominantnost. Če mu ne postavljamo mej in ga vztrajno ter potrpežljivo učimo, lahko začne uveljavljati svojo voljo,« opozori Zaplotnikova in poudari pomembno vlogo vzrediteljev, ki morajo mladičke že od malega učiti (s pozitivno motivacijo – z igro in nagradami) in jih postopoma spoznavati s svetom. »Pravočasna socializacija je ključna. Že pri starosti dveh tednov smo naše mladičke začeli navajati na različne zvoke; predvajali smo jim posnetke iz vsakdanjega življenja, kot so sirena, otroški jok, streli iz puške, grmenje, zvoki letal … Vedno jim damo možnost, da spoznajo čim več ljudi vseh starosti, domačih živali in drugih psov. Navajamo jih na vožnjo z avtom, zato jih v družbi njihove pasje mame odpeljemo večkrat na krajši izlet, prav tako se učimo čistoče.« Simpatični, komaj dva meseca stari kužki, med katerimi je šest samčkov in štiri samičke, so ravno v teh dneh primerni za oddajo. So črno-rjave barve, čeprav obstajata še dve barvni različici: »blond« in črna. »Tisti, ki pasme ne pozna, lahko blond predstavnika zamenja za zlatega prinašalca. Hovawart je sicer višji in močnejši od njega, ima bolj svileno in običajno daljšo dlako, njegova glava je močnejša in rep nosi bolj zavito. Njegova celotna konstitucija je izrazitejša.«

---

Če so tudi vas ljubki mladički navdušili, lahko pišete na hovawart@pinusalpinia.com, nekaj mladičkov še čaka na novega lastnika.