Borzoj oziroma ruski hrt je visok, mišičast in skladen pes, ki ima zelo hitre reakcije in pri teku doseže veliko hitrost. Ima izreden lov­ski nagon – vse, kar se giblje, je zanj potencial­ni plen. Standard narekuje skladnost tako v gibanju kot zgradbi telesa, prav tako stabilen značaj. Skrbniki opisujejo borzoja kot čudovitega psa, lovca po srcu, zadržanega do tujcev in izredno ljubečega do svojih ljudi. Nekateri ga primerjajo z mačko, saj se crklja le takrat, ko ustreza njemu, prav tako menda pri njem ne bomo zasledili podrejenosti in želje po ugajanju svojim skrbnikom, kakor je značilno za nekatere druge pasme.

Ruski hrti so spremljevalci Andreje Novak iz Podkoglja pri Velikih Laščah že več kot 30 let. Zdaj ji družbo delajo trije, in sicer psički domače vzreje, Zoya in Vihra ter samec Luc, pripeljan iz Amerike. »Lani smo imeli leglo osmih mladičkov, letos na začetku februarja pa je Zoya skotila samičko, tako da imamo neprestano polne roke dela,« z nasmehom pojasni. »Že od nekdaj me je privlačil njihov videz, navdušil pa me je tudi njihov značaj, zato sem se v to pasmo zaljubila na prvi pogled. Predvsem neodvisnost, brez vdanega podrejanja človeku, me je popolnoma fascinirala,« prizna in doda, da s tem nikakor ne misli, da niso pripadni človeku. »Že pri prvem stiku z njimi sem jih vzljubila. Bili so zadržani, nedosegljivi, hkrati pa neizmerno predani in ljubeči.« Toda po svoji duši in naravi so ti psi še vedno lovci in imajo še precej globoko zakoreninjenega nagona po lovljenju. »Prav ta mešanica jih dela nekaj posebnega. Videti borzoja v polnem diru je dogodek, ki ljudi ne pusti hladnih. Je doživetje, ki si ga vsakdo zapomni,« pove lastnica psarne Ninochka's.

Igranje brez grobosti

Družina pomeni borzoju njegovo krdelo, zato mu moramo natančno določiti položaj, ki ga ima v njem. Je prijazen crkljivec v družini, vendar zahteva svoj prostor in mir. Z otroki se dobro razume, a morajo spoštovati njegovo zasebnost. »Zavedati se moramo, da ima borzoj hitre reakcije, kar moramo upoštevati, če imamo majhne otroke,« poudari. S socializacijo že v mladih mesecih – spoznavanje in druženje z drugimi pasjimi prijatelji – postane prijeten spremljevalec na sprehodih in pri srečanjih z drugimi psi, za igro pa si najraje izbere hrte, ki mu lahko konkurirajo pri hitrosti in divjanju. Načeloma je igra borzoja sestavljena iz veliko norega dirkanja in čim manj dotikanja, tako da ni v njej nobene grobosti. »Redni, vsakodnevni sprehodi so za borzoja pomembni, da sprosti svojo energijo s tekom in igro, sicer pa potrebuje tudi svoj prostor, kamor se lahko umakne pred hrupom in gnečo. V stanovanju je miren, skoraj neopazen, na sprehodu pa se pokažeta njegova gibčnosti in živahnost.« Andreja pravi, da se prilagodi tudi starejšim in jim postane zvest spremljevalec, ki jih zna s svojo igrivostjo, ljubeznijo in obnašanjem spodbuditi k gibanju in druženju z drugimi lastniki psov. Nemalokrat je tudi varuh doma, saj že s svojo velikostjo marsikomu požene strah v kosti. Z lajanjem ne pretirava, kar je dobrodošlo predvsem za tiste, ki živijo v bloku, nekateri psi pa razvijejo tudi odlične čuvajske sposobnosti. Do tujcev in neznanih ljudi so običajno zadržani, predvsem pa ne trpijo, da ljudje silijo vanje. »Počakati je treba, da se on odloči in pozdravi goste,« razloži poznavalka.

Učenje brez prisile

Da bo življenje z borzojem preprosto, veselo in prijetno, je treba poskrbeti za pravočasno učenje oziroma navajanje na okolico, ljudi, živali ... Naučiti ga je mogoče marsikaj, čeprav se nemalokrat sliši zmotno mnenje, da predstavniki te pasme ne spadajo med intelektualne bisere. »Vsakič me strese, ko vidim kakšno razpredelnico 'pametnih' in 'neumnih' pasem, na katerih borzoj po pravilu zaseda mesta med bolj neumnimi psi. Napaka! To je pasma, ki razmišlja s svojo glavo in zato ni nenehno na preži, kako čim bolj ustreči željam svojega gospodarja. Ti psi so stoletja dolgo dokazovali svojo inteligenco pri lovu, pri katerem je bilo potrebnega precej razmišljanja in spretnosti. Danes najdemo borzoja največkrat kot spremljevalca, razstavnega psa ali tekmovalca v coursingu, izkazali pa so se tudi kot tekmovalci v agilitiju, terapevtski psi, v Ameriki tekmujejo v rally obedienceu in sledarskih tekmah. Nabor aktivnosti je izredno širok – torej ta pasma je učljiva! Pomemben pa je način učenja, v katerem ne sme biti prisile in predolgega ponav­ljanja.« Poleg tega se mora začeti z zgodnjo socializacijo in nadaljevati z nežno vzgojo.