Za dodatno toplotno izolacijo hiše pravzaprav ni skoraj nikoli prepozno in skoraj nikoli prezgodaj. Res pa je pred dokončno odločitvijo priporočljivo razmisliti oziroma preveriti, kaj vse bi bilo smotrno ob tem še narediti ali na kaj vse bo dodatna toplotna zaščita vplivala. Pred neposrednim odgovorom na vprašanje zato morda najprej nekaj namigov v to smer. Zaželeno je, da je toplotna zaščita ovoja stavbe čimbolj enakomerna vsaj v dveh pogledih: prvič, da sloj dodatne izolacije namestimo tako, da ga nikjer ne prekinemo ali bistveno stanjšamo in se s tem izognemo toplotnim mostovom, in drugič, da poskrbimo, da so vsi deli stavbnega ovoja enakomerno ali primerljivo izboljšani.

Pri izolaciji obstoječih stavb so najpogostejša kritična mesta balkonske plošče in druge konstrukcije, ki »prebijajo« fasado. Podobno velja za stik med zunanjo steno in stropno ali strešno konstrukcijo in med zunanjo steno in ploščo proti hladni kleti. Če taka mesta pustimo neizolirana ali če jih ni mogoče zadovoljivo izolirati, nastanejo toplotni mostovi, ki so lahko celo izrazitejši kot pri obstoječem stanju. Toplotni tok namreč išče najlažjo in najkrajšo pot iz stavbe navzven, kar pomeni, da se intenzivno usmeri tja, kje je toplotni upor najmanjši. Na notranjih površinah takih mest se zato v hladnem obdobju leta temperatura opazno zniža, zaradi česar lahko nastane površinska kondenzacija vodne pare in razijejo se plesni. Odgovor v smislu »preprosto bomo dodali toliko in toliko centimetrov izolacije« zato ni zadosten, treba je preveriti tudi marsikateri detajl. Vsekakor zato priporočam posvetovanje s strokovnjakom, npr. energetskim svetovalcem, ki bo verjetno že na podlagi načrta, fotografij ali skice stavbe znal opozoriti na morebitne probleme in predlagati rešitve.

Presoditi je treba tudi, kako je s stavbnim pohištvom. Najbolj smiselno je vsa dela - dodatno izolacijo zunanjih sten in menjavo stavbnega pohištva - izvesti hkrati. Tako se izognemo poškodbam fasade ob naknadni menjavi oken in vrat ter ustrezneje načrtujemo priključitev sloja toplotne izolacije na okvir stavbnega pohištva (tu gre ponovno za preprečevanje toplotnih mostov). Če je torej stavbno pohištvo v relativno slabem stanju, npr. netesno, energijsko neučinkovito, potrebno večjih popravil in vzdrževalnih del ipd., potem ga je edina rešitev njegova zamenjava s sodobnim, pri čemer je treba enako skrb kot izbiri stavbnega pohištva posvetiti tudi načinu njegove vgradnje. Le v primeru, da bo svojo funkcijo v tehničnem in toplotnem smislu zagotovo odlično opravljalo še dolga leta, ga velja ohraniti. Vsekakor pa dodatna toplotna zaščita fasade potegne za seboj vsaj potrebo po novih zunanjih policah, odvisno od njihovega položaja in vrste pa morda tudi po novih zunanjih senčilih.

Dodatna toplotna zaščita stavbe prinese veliko koristi: zmanjša se potreba po toploti za ogrevanje stavbe pozimi, poleti pa se izboljša toplotna stabilnost in s tem zmanjša potreba po hlajenju. Obratovalni stroški se tako bistveno znižajo. Za uporabnike stavbe je pomemben tudi vpliv na toplotno ugodje v prostorih, ki je opazno izboljšano. Vseeno pa je priporočljivo preveriti, kako obstoječi ogrevalni sistem (kotel oz. peč) ustreza novim razmeram. V določenih primerih se izkaže, da je  predimenzioniran, kar skozi drugačen režim delovanja vpliva tudi na njegov izkoristek, intervale vzdrževanja in tehnično trajnost. Tako je k projektu spet priporočljivo pritegniti strokovnjaka, ki bo znal svetovati, ali je treba tudi na področju strojnih inštalacij kaj spremeniti. Morda je to tudi primeren trenutek, ko lahko načrtujemo uporabo obnovljivih virov energije, npr. vgradnjo toplotne črpalke ali sprejemnikov sončne energije.

Vse zgoraj napisano seveda ni mišljeno, da bi koga odvrnilo od razmišljanja o dodatni toplotni zaščiti stavbe. Nasprotno, namenjeno je kot opomnik, da bo ta dobra in koristna odločitev dala kar najbolj optimalne rezultate, da bo investicija ustrezno in racionalno zastavljena in da bo potem za dolga leta »mir pri hiši«, kot rečemo. Tako prenovljena, energijsko učinkovitejša stavba, dosega tudi veliko boljši razred po energetski izkaznici in ima zato večjo tržno vrednost.

Na koncu še odgovor na konkretno vprašanje, ki seveda izhaja iz zgornjih navedb in predpostavk. Prva dilema je vedno »koliko centimetrov izolacije dodati«, druga »kateri material izbrati«. Odgovor v obliki recepta, brez nekaterih podrobnejših preverjanj, je v takih primerih vedno nehvaležna stvar.

Kar se potrebne debeline dodatne izolacije tiče: seveda vsaj toliko, da bo zadoščeno veljavnemu tehničnemu predpisu in pripadajoči tehnični smernici (PURES 2 in TSG-01-004-2010; oba dokumenta sta dostopna tudi na spletu), t.j. da bo toplotna prehodnost zunanje stene po prenovi največ 0,28 W/m²K. Koliko je to izolacije v centimetrih, je odvisno od izbire materiala oziroma od njegove toplotne prevodnosti (opomba: podobno velja seveda tudi za druge konstrukcije, ki mejijo na zunanje okolje ali neogrevane prostore). Druga možnost glede ciljne vrednosti, ki se tu ponuja, je vezana na morebitno vlogo za pridobitev subvencije pri Eko skladu. Potrebna debelina dodatne izolacije se izbere glede na zahtevo sklada (v centimetrih ali preračunano s pomočjo toplotne prevodnosti izbranega materiala) in sedanje stanje. Podrobnosti so dostopne na spletnih straneh sklada, priporočljivo pa je za kakšno dodatno informacijo vprašati kar osebno na sklad.

Nihče seveda ne brani, da se ne bi izbrale še večje debeline izolacije od omenjenih (in npr. stavbno pohištvo s še boljšimi toplotnimi lastnostmi, učinkovitejše strojne sisteme in podobno). Zelo smiselno pa je tovrstne odločitve temeljito načrtovati in izdelati podroben projekt prenove, ne nazadnje tudi z mislijo na razmerje med začetno investicijo in dosegljivimi dolgoročnimi prihranki pri obratovalnih in vzdrževalnih stroških.

Enako pomemben dejavnik kot toplotna prehodnost konstrukcije (t.j. potrebna debelina sloja toplotne zaščite) je tudi difuzija vodne pare. Celotna konstrukcija mora biti na novo tako zasnovana, da ne bo prišlo v njej do nedovoljene kondenzacije vodne pare. To pomeni, da je treba izbrati ne samo material za toplotno zaščito ampak tudi zaključne fasadne sloje tako, da bo tok vodne pare od znotraj navzven povsem ali vsaj čimbolj neoviran. Praktično vsak ponudnik fasadnih sistemov lahko v nekaj trenutkih naredi tak izračun za izbrane različice, tako da se je priporočljivo že v začetku za informacije obrniti na tehnične službe ustreznih proizvajalcev in ponudnikov.

Dodatna izolacija stropa proti podstrešju je še najmanj problematična, tu praktično ni nobenih ovir (posebej še, če je podstrešje v celoti ali delno nepohodno). Kot je bilo omenjeno zgoraj, je treba paziti le na pravilno izvedbo v območju stika stropa in zunanje stene. Zelo podobno velja tudi za tla proti kleti, kjer se v praksi kot najlažja pot izkaže dodajanje toplotne izolacije na strop kleti (a spet z mislijo na preprečevanje toplotnih mostov).

Čisto na koncu, vsaka taka dejavnost prispeva tudi k zmanjševanju obremenitev okolja z izpusti. Morda se v globalnem okviru to zdi zanemarljiv prispevek, a gotovo izraža našo osebno odločitev za pozitivne spremembe in trajnostno ravnanje, kar je lahko zgolj pohvalno.

Odgovarja: mag. Miha Tomšič