Petra Matos je znana po skrbi za naravo in živali. Do slednjih je tako zelo zaščitniška in ljubeča, da se je odločila postati veganka. Odrekla se je mesni prehrani in vsem živilom živalskega izvora, tudi siru, mleku, jajcem … »S takšnim načinom življenja – da ne jem živali – pomagam živalskim bitjem. Včasih sem bila bolj aktivna še v društvu za zaščito živali, žal pa mi čas tega zdaj ne dopušča,« prizna sogovornica, ki je bila lani pobudnica in organizatorka obsežnega projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu. »Udeleženci akcije smo s tem veliko dobrega naredili tudi živalim, saj smo jim očistili prostor, v katerem živijo,« pove aktivistka in doda, da si kljub vsemu še vedno prevečkrat zatiskamo oči pred težavami sodobne dobe. »Problem vidim v tem, da večina ljudi, na primer, niti ne razmišlja o mučenju živali, s katerem imamo opraviti v industrijski živinoreji. Preprosto zato, ker je meso dobro. Tudi pse včasih vidim privezane po cele dneve na verigi ali podivjane v pesjakih. To se mi ne zdi humano. Vendar menim, da se odnos ljudi do živali spreminja na bolje in da je v Sloveniji kljub vsemu veliko boljši kot marsikje drugje po svetu.«

Dragocen dober zgled

Prepričana je, da bi morali že starši in pozneje učitelji ter širša družba prevzeti vlogo vzornikov, po katerih bi se mladi zgledovali glede pravilnega in odgovornega odnosa do okolja. »Otroci so dobri opazovalci. Več kot iz teorije se naučijo od odnosa, ki ga imajo do živali in narave njihovi vzorniki.« Tudi sama je imela doma odličen vzor, saj sta bila njena starša ljubitelja vseh živih bitij. »Toda čeprav sem si vedno želela psa, sta menila, da stanovanje v bloku ni primeren kraj za takšnega hišnega ljubljenčka. Zato pa sem lahko imela ribe, skobčevke in morskega prašička. Nekoč sem imela nimfo, ki je potovala od lastnika do lastnika, saj je nihče ni hotel, ker je tako zelo kričala. Na koncu je pristala pri meni. Pristrigli so ji peruti, da ne bi mogla leteti, in tako sem bila prepričana, da bo vedno ostala pri tleh. Ampak nekega dne mi je pobegnila in letela kot orel! No, vsaj tako sem to videla z otroškimi očmi. Izmučeno so jo ujeli in mi jo prinesli domov,« se še dobro spominja veselega trenutka, ko je ptico dobila nazaj. Potem ko se je sogovornica preselila v hišo, je njena želja po psu spet vzniknila. Ko se je odločala za pasjega prijatelja, ji je bilo pomembno le to, da je neizmerno prijazen in crkljiv, na žlahtno poreklo se ni ozirala. »Ko sem ga prvič videla, je bil majhna in simpatična kosmata kepa. Ves čas mi je sledil in se prevračal na hrbet, da bi ga božala. Ko so mi njegovi prejšnji lastniki povedali, da ga lahko vzamem, je bil to zame eden lepših trenutkov, saj so moje dolgoletne sanje postale resničnost! Še dandanes sem vesela, da sem se odločila zanj, saj je eden od žarkov v mojem življenju!«

Začetki skupnega bivanja so bili vse prej kot dolgočasni in monotoni. »Z možem Janezom sva v knjigi prebrala, da je dobro imeti mladička, ko se loči od svoje mame, ves čas ob sebi, saj je precej prestrašen. Zdaj pa sva se tako zelo navadila nanj, da še vedno spi v najini spalnici. Vsako jutro naju pričaka ob postelji z mahajočim repom.« Tudi vsakodnevni sprehodi, obiskovanje pasje šole, negovanje in hranjenje so postali del njunega vsakdanjika. »Pes je tisti, ki me spodbudi, da grem popoldne, ko neham delati, ven, v naravo. Časa zase mi nikoli ne sme manjkati in skrbeti za psa pomeni skrbeti zase,« pove Petra. Rona pogosto vzame s sabo, tudi na kakšno daljšo pot. »Sicer je živahen in zdrav kuža, le želodec ima bolj občutljiv in mu postane slabo, kadar se vozi v avtu. Zdaj se je že malo navadil, čisto dobro pa še vedno ni.«

Veseljak in lovec po naravi

Po značaju je veseljak, prijazen in družaben kuža, poleg tega se lahko pohvali z veliko osvojenega znanja. »Ker sva ga vozila v pasjo šolo, je postal vzoren pes. Zna sesti, leči, uboga na ukaz poleg in skoči, če mu rečeš 'kako se pijanec valja', se povalja po hrbtu, če ga pokličeva, pride do naju …« ponosno pripoveduje Petra o osvojenih veščinah svojega štirinožnega prijatelja in nadaljuje: »Vsakič znova ga nagradim za poslušnost, večinoma kar z božanjem in pohvalo ali navadnimi briketi. Če jih dobi iz moje roke, so mu namreč veliko bolj všeč kot sicer.«

Ron se je med šolanjem navadil tudi na druge pse in z njimi rad spleta prijateljstva, z nekaterimi celo velike simpatije. Prav tako obožuje družbo ljudi, še posebno dobro se razume z otroki, kadar ni nikogar v bližini, pa si čas krajša z gumijastim ježem, ki ga neprestano žveči – zato ga že pol manjka. »Ron potrebuje veliko gibanja. Največkrat ga peljem do bližnjega jezerca ali na hrib v naši okolici. Obožuje tudi kopanje lukenj, pokazalo se je celo, da je dober lovec na miši, voluharje in podobne glodavce,« pojasni varuhinja okolja, ki prizna, da njen kuža nemalokrat ušpiči kakšno vragolijo. »Rad preganja mačke in kure ter se povalja v čem zelo smrdljivem. Kar pa ni redko in zato ga moram pogosteje umivati, čeprav se izmika vodi.«

Pravijo, da sta si lastnik in pes podobna, in Petra se s tem deloma strinja. »Tudi midva imava nekaj skupnih točk. Na primer: on je zares prijazen, jaz pa se tudi trudim biti. Največja razlika med nama je, da se jaz ne zaženem za vsako mačko in se ne valjam po mrhovini,« se nasmeji Ronova skrbnica.