Zemeljskemu plinu pogosto pravijo tudi modra energija, s čimer želijo strokovnjaki poudariti, da ga na lestvici vpliva energentov na okolje lahko umestimo med tako imenovano zeleno energijo, h kateri sodijo obnovljivi viri, in črno energijo, kamor prištevajo nafto in njene derivate ter premog.

Zemeljski plin

Zemeljski plin je gorivo fosilnega izvora, ki nastaja pri razkroju organskih snovi, pridobivajo pa ga iz podzemnih nahajališč. Je zmes različnih plinov, največji delež, kar do 99 odstotkov, predstavlja metan. V njem so še etan, propan, butan, primesi težjih ogljikovodikov, dušik in ogljikov dioksid, v primerjavi z drugimi fosilnimi gorivi pa vsebuje manj nečistoč, kot so žveplo in prašni delci, pojasni mag. Katarina Žgajnar iz Gepolina in doda, da je plin nestrupen, lažji od zraka in brez vonja. Ker je v določenem razmerju z zrakom eksploziven, mu dodajajo snov z vonjem. Po tej zaznajo, da je plin v zraku, kar je zelo pomembno, če zaradi kakršnega koli vzroka uhaja iz plinovoda ali kje drugje v plinski napeljavi.

Pri zgorevanju metana, pri katerem se kemična energija pretvarja v toploto, nastajata ogljikov dioksid in voda, v zelo majhnih količinah pa tudi ogljikov monoksid, dušikov oksid in prašni delci, saje. Velja za najčistejše fosilno gorivo z najmanjšimi emisijami ogljikovega dioksida. Kakor pravi Katarina Žgajnar, je emisij ogljikovega dioksida kar za četrtino manj kot pri zgorevanju kurilnega olja. Po podatkih Gradbenega inštituta ZRMK je pri zgorevanju zemeljskega plina emisija ogljikovega dioksida na enoto energije, ki je uskladiščena v njem, 200 kg/MWh, pri utekočinjenem naftnem plinu 225 kg/MWh, pri kurilnem olju pa 265 kg/MWh.

Kalorična vrednost zemeljskega plina pomeni energijo, ki se sprosti v obliki toplote pri zgorevanju, in je v Sloveniji 37.968 KJ/Sm³. S pomeni standardni kubični meter plina pri temperaturi 15 stopinj Celzija, pojasni Žgajnerjeva in doda, da je to zgornja povprečna vrednost, pri kateri je upoštevana toplota, ki nastane pri kondenzaciji vodne pare v dimnih plinih. Vrednost lahko minimalno niha, ker je odvisna od sestave plina, še doda sogovornica. Izkoristek pri zgorevanju zemeljskega plina je visok; če uporabljamo kotle z najsodobnejšo kondenzacijsko tehnologijo, lahko doseže celo 105 in več odstotkov.

Zemeljski plin pridobivajo iz podzemnih nahajališč, nato pa po plinovodnem omrežju, ki je speljano pod površjem, potuje do uporabnika. Večina plina, ki ga izkoriščamo pri nas, prihaja iz črpališč v Rusiji in Alžiriji. Pred transportom plin v tehnološkem procesu očistijo nečistoč in drugih primesi. Pretok plina po visokotlačnih plinovodih omogočajo kompresorji, ki zvišujejo tlak v ceveh in ga tako potiskajo naprej. Zato morajo biti na vsakih 70 do 180 kilometrov postavljene kompresorske postaje. Zemeljski plin lahko tudi utekočinijo in ga tekočega prevažajo kot ladijski tovor, vendar je to občutno dražja različica. Utekočinjeni zemeljski plin po transportu v plinskih terminalih s segrevanjem pretvorijo v plinasto stanje, da je primeren za transport po plinovodih.

V Sloveniji na leto porabimo približno 1,1 milijarde standardnih kubičnih metrov plina, od tega v gospodinjstvih za ogrevanje prostorov in tople vode ter za kuhanje nekaj več kot 100 milijonov kubičnih metrov, kar pomeni skoraj 11 odstotkov celotne porabe plina. Do gospodinjstev pride po lokalnem plinovodnem sistemu posameznega distributerja. Ta prevzame plin neposredno iz prenosnega plinovoda, ki vodi v Slovenijo iz tujine.

Zemeljski plin je med najcenejšimi energenti. Njegova končna cena, ki jo plača uporabnik, je sestavljena iz cene samega plina, trošarine, ekološke takse in cene za uporabo omrežja, ki je odvisna od posameznega distributerja, ter davka na dodano vrednost. Končna cena je odvisna tudi od količine porabljenega plina v gospodinjstvu. Med prednostmi zemeljskega plina dobavitelji poleg visoke kalorične vrednosti in izkoristka pri zgorevanju ter razmeroma majhne količine emisije ogljikovega dioksida v primerjavi z drugimi fosilnimi gorivi poudarjajo tudi preprosto preskrbo, ki ne zahteva skladiščenja.

Zanesljivost preskrbe je, kakor smo lahko videli letos januarja, odvisna od tujcev, saj kar 99 odstotkov vsega plina uvozimo. Vendar po zagotovilih Rusov ni več strahu, da bi se januarska zgodba ponovila, saj sta državi pred kratkim podpisali sporazum o sodelovanju pri projektu Južni tok, ki je sicer skupni projekt ruskega Gazproma in italijanske transnacionalke ENI. Plin naj bi prišel v Italijo po severnem kraku Južnega toka čez Slovenijo, kar nam, kot je obljubila Rusija, dolgoročno zagotavlja energetsko varnost.

Utekočinjeni naftni plin

Utekočinjeni naftni plin je mešanica ogljikovodikov, ki nastane v postopku predelave surove nafte in zemeljskega plina. V destilacijskem procesu jih ločijo najprej od surove nafte, saj jih sestavljajo malo nasičeni parafinski ogljikovodiki, zlasti propan in butan. V normalnih atmosferskih razmerah je energent v plinasti obliki. Utekočinijo ga pri razmeroma nizkem tlaku, šest barov, kar omogoča lažji transport ter hranjenje v jeklenkah in plinohramih, pravijo v podjetju Butan plin. V tekočem stanju ga vzdržujejo z visokim tlakom ali nizko temperaturo.

Mešanica plina propan-butan, ki se v gospodinjstvih uporablja za ogrevanje in kuhanje, vsebuje 35 odstotkov propana in 65 odstotkov butana. Sicer pa lahko polnijo tudi samo propan ali samo butan. Polnijo, hranijo in prevažajo ga v tlačnih posodah, kot so jeklenke, sodi in kontejnerji. V Butan plinu opozarjajo, da jeklenk ne smemo hraniti na tleh, nižjih od okoliškega terena, ker je utekočinjeni naftni plin lažji od zraka. Jeklenke, ki so običajno 10-kilogramske, lahko so tudi 5- ali 35-kilogramske, se uporabljajo pri kuhanju. Manjši in večji plinohrami, ki jih postavijo na dvorišče ob stavbi, so namenjeni hrambi plina za ogrevanje prostorov in tudi sanitarne vode.

Kalorična oziroma energijska vrednost kilograma propana je 12,8 kWh, za kar v Butan plinu pravijo, da ustreza trem do šestim kilogramom lesa, do dvema kilogramoma premoga, 1,33 litra kurilnega olja in 1,21 kubičnega metra zemeljskega plina. Ob zgorevanju utekočinjenega naftnega plina nastajata ogljikov dioksid in vodna para. Pri pretvorbi energije v toploto pa je lahko izkoristek tega energenta, če uporabljamo sodobne kondenzacijske kotle, tako kot pri zemeljskem plinu tudi več kot 106-odstoten. Poleg navedenega v Butan plinu kot prednost utekočinjenega naftnega plina omenijo zagotovljeno preskrbo, saj ga prevažajo s cisternami, v Slovenijo pa prihaja predvsem iz severne Afrike in Evrope. Poudarjajo še, da so strateško povezani z enim od največjih distributerjev utekočinjenega naftnega plina SHV Gas iz Nizozemske, zato je bojazen glede preskrbe odveč.

V Sloveniji na leto porabimo približno 90.000 ton tega energenta, kar pomeni približno štiri odstotke vseh energentov. To je bistveno manj kot v drugih evropskih državah, saj utekočinjeni naftni plin uporablja 120 milijonov Evropejcev, še poudarjajo v Butan plinu in dodajajo, da je možnosti za povečanje tržnega deleža oziroma bolj razširjeno uporabo še dovolj.

Eden od razlogov, da se v gospodinjstvih raje kot za utekočinjeni naftni plin odločijo za katerega od drugih energentov, ki so na voljo, je njegova razmeroma visoka cena, saj spada med dražje energente. Vendar v Butan plinu poudarjajo, da je treba pri ceni upoštevati prej naštete prednosti energenta, predvsem pa njegovo visoko kalorično vrednost. Končna cena utekočinjenega naftnega plina je sestavljena iz cene plina na enoto, ki ji je treba prišteti še takse in sistemske stroške. Dodajajo, da mora odjemalec, ki želi stanovanje ali hišo ogrevati z utekočinjenim naftnim plinom, investirati le v plinski kotel in hišno napeljavo, zunanja posoda za hranjenje in napeljava od posode do objekta z vso potrebno regulacijsko in varnostno opremo vred je strošek distributerja plina.

Delo in dom, 2. december 2009