Od 23 vrst te cvetice, ki so jih odkrili doslej, raste v Sloveniji ena sama, a ji v svetovni botanični literaturi priznavajo primat najlepše dehteče. Jože Bavcon, ki jo je občudoval že od prvih košenj, ki se jih spomni kot otrok, je odkril silno raznolikost, predvsem v srebrno-zeleni listni risbi. Število različic, ki jih razmnožujejo v botaničnem vrtu na Ižanski, presega nekaj deset opisanih sort, in ker imajo tam premalo varovanih mest, kamor bi jih poleti umaknili, stražijo lončki s ciklamami tudi osojno stran njihove hiše v bližini grajskega hriba v Ljubljani.

»Ko smo kosili v senožetih, sem tam najbolj užival, v senci so cvetele prekrasne ciklame in vedno se je našel kak sejanček dreves,« preberemo v najnovejši Bavconovi knjigi Naše rastline. Opisi v njej so tako tenkočutno prepleteni z osebnim doživljanjem samoniklih rastlin od otroštva do danes, da so ponekod prav lirični. Preproga zvončkov in jaric, pozneje žafranov in pred košnjo ivanjščic, hišica za punčke med visokimi bodikami na družinskem vrtu, v katero se lahko pred mrzlim vetrom s prenosnikom zateče tudi sam, in vsako leto vsaj ena strokovna knjiga – kdor ga ne pozna, bi rekel, da sta ga ena sama romantika in zanesenost. A naš gostitelj je poleg tega tudi strasten restavrator, graditelj, oče štirih otrok in soprog. Ko omenim vtis o romantiki in velikem smislu za praktičnost, se zasmeji: »Ah, kaka romantika, romantiko je treba narediti!« Duhovitosti mu zlepa ne zmanjka, v njegovem živahnem domu pa veje duh povezanosti.

1. Vila, ki jo je pred 101 letom postavil gradbeni svetnik Dravske banovine, stoji trdno kot nekoč. Jože Bavcon je v njej prebival, še preden je postala dom njegove družine. V študentskih letih je kot podnajemnik z veseljem skrbel tudi za velik meščanski vrt okrog nje. »Pa saj pri vas ste kot na kmetih,« pravijo prijatelji. Danes skoraj sredi prestolnice, ob nastanku pa so niz hiš vzhodno od cerkve sv. Jožefa, v kateri je nekdaj domoval Viba film, od mesta ločevale nunske njive. Naš gostitelj ne bi bil Primorec, če ne bi za jesen povsod po zelenjavnih gredicah posejal pisane mešanice radiča. Že pozno jeseni zažarijo v najrazličnejših odtenkih rdeče z dodatki zelene, in če je zima mila, ostanejo vse do zgodnje pomladi. Ker je navezan na okuse jedi iz otroštva, ne manjka zelja za smukavc ali repe za sladko repo. »Nimam rad, da so vrtnine ločene po vrstah – ko pogledaš skozi okno, mora biti lepo pisano.« Okrasni del vrta je iz spoštovanja do stare zasnove le malo spreminjal: vrtnice je umaknil ob robove, da bi bilo več prostora za igro, uredil poti in ob vzhodno ograjo posadil špalir sadnih dreves. Od češenj spomladi pa vse do jeseni imajo domače sadje.

 

2. Za Jožeta Bavcona vrt ni le poletna dnevna soba, če se le da, piše zunaj celo v zimskih sončnih dneh. Prenosni računalnik je zvesti pomočnik, z njim se je mogoče seliti v zavetne kotičke, ga odnesti v počitniško stanovanjce v Kopru ... Prav na dopustu je nastalo največ njegovih knjig. »Vedno imam v pisanju vsaj dve ali tri stvari hkrati. Tako kot se selim med delovnimi kotički, ko mi zmanjka navdiha, preskakujem med temami ... Ko imam pisanja dovolj, jo v Kopru mahnem na teren na prelepe istrske travnike ali kraške planjave, tu doma pa grem za spremembo za pol ure plet gredice ali pa si na prosto prinesem predmet, ki ga imam ravno v restavriranju, in se lotim dela.« Delavnico bi sicer lahko imel v kleti, a kaj, ko je polna pohištva in predmetov, ki bi jih še rad obnovil. »Če le ni vetra, to vedno počnem zunaj. Oblečem dve jopi, pa je,« pravi.

 

3. Pri postavljanju vrtne hišice za punčke se je Jožetu Bavconu pridružil sin, pravzaprav je bil kar pobudnik. V celoti je narejena iz lesa, ima tudi izolacijo, streho iz strešne lepenke pa je treba po več kot desetletju od časa do časa popraviti. David, študent računalništva, zdaj obvlada že toliko rokodelskih veščin, da pri tem nadomesti očeta. V hišici je celo nekaj restavriranih predmetov, tudi gašperček, a le za okras, ker hiška nima dimnika, saj je bila sprva še bolj skrita med drevesa kot danes. Tloris ni povsem pravokoten, stisniti sta jo morala namreč med zid in smreke. Tri so rasle tik ob fasadi, božje drevce in tisa pa celo skozi hišico (se pravi, hišica je bila zgrajena okrog njiju). Smreke so se morale posloviti zaradi lubadarja, potem pa sta morala stran še tisa in božje drevce, ker je njuna rast postala zaradi boljših razmer prehitra. Ni naključje, da je hišica na »tako visokih nogah«. Prostor pod njo je namreč »garaža« za leseni voziček, velik za pošteno vrečo ali dve krompirja. »Otroci so podobnega videli na televiziji, vnuki Jelene de Belder so z njim prevažali buče, in spomnili so se, da so enega imeli pri babici. Bil je skoraj v prafaktorjih in po vsej Sloveniji smo iskali kolarja, da bi ga spravil v red. Smo pa imeli David, Sara, Lea, Eva in jaz z njim neizmerno veselje: vse hišice za lučke sem z njim zvozila na Gradaščico, po ulici vlekla otroke ... tako da je kaka gospa od presenečenja skoraj zavozila v grmovje,« obudi spomin njihova mama Jožica.

 

4. »Delovno sobo imam vsepovsod: tako v Kopru kot v Ljubljani sem si uredil več delovnih kotičkov, da se lahko selim. Kabinet v polkletnih prostorih hiše, ki sem jih sam iz kleti prezidal v stanovanjske prostore, mi je še posebno pri srcu, ker lahko v dežju odprem okno in se počutim kot na vrtu. V njem imam arhiv starih fotografij in diapozitivov; z digitalno fotografijo pa se je način mojega dokumentiranja rastlin in okoliščin na terenu tako spremenil, da moram najmanj na leto in pol računalnik dopolniti z novim diskom,« pove gostitelj. Zaresen fotograf je postal, ko je na biologiji pripravljal diplomo iz rastlinstva v soteski Bolnišnice Franja.

 

5. Naš gostitelj in njegova soproga Jožica sta stol za pet evrov kupila na bolšjem trgu v Kopru. A temu na fotografiji bi skoraj lahko rekli reinkarnacija nekdanjega, toliko restavratorskega dela je bilo vloženega vanj. Manjkali so mu celo nekateri leseni deli, zato jih je bilo treba nadomestiti. Oblazinil ga je tapetnik, z vsemi drugimi posegi, od zdravljenja lesa do mizarskih in olepševalnih opravil, se je gostitelj spoprijel sam. V revnejšem stanju je predmet, večji izziv mu pomeni. Ne restavrira pa furniranega pohištva.

 

6. Deset let se je učil igranja klasične kitare, pravi gostitelj, potem pa mu je nadaljevanje glasbenega šolanja prekrižal neurejen urnik študijskih obveznosti na biologiji. Še vedno rad igra, a prizna, da je kitaro zaradi obilice obveznosti malce zapostavil.

 

7. Prenekateri lesen predmet, ki mu je Jože Bavcon z akrilnimi kiti vrnil prvotno obliko, ima etnografsko vrednost. Okrogla posoda z vgravirano oznako predstavlja četrtino mernika; z njo so pri trgovcu ali mlinarju merili pšenico, lopatko iz lipovega lesa so prav tako uporabljali za zrnje ali moko. Na Cerkljanskem so s takšnimi lopatkami, ko so bile že obtolčene, predevali zmleta jabolka, iz katerih so pripravljali žganje ali mošt.

 

8. Na podstrešju domače hiše v Cerknem so se ohranile stare peresnice, ki so prav tako dočakale obnovo. Na podoben način so bile narejene tudi večje šatulje, ki so pri Bavconovih postale skrinjice za zaklade. Toplina in trajnost naravnega materiala ter s predmeti oživljene zgodbe preteklih generacij so tisto, kar ga pri restavriranju najbolj privlači.

 

9. »Je to vaša botanična biblija?« vprašam direktorja botaničnega vrta. Na mizi je na lesenem stojalu odprta velika knjiga z barvnimi ilustracijami potonik. Ni prepričan, ali lahko izbere eno samo. »Če jo že imam, gotovo ni tale na mizi. To imam bolj za dekoracijo. Knjiga, ki bi jo tačas postavil na prvo mesto, pa je delo Genius Cyclamen: science, cultivation, art and culture, ki je letos izšlo pri Britanskem kraljevem botaničnem vrtu Kew in Cyclamen society. Brian Mathew jo je pripravljal deset let, v njej pa so predstavljene tudi naše raziskave navadne ciklame, ki so izšle leta 2009 v knjigi o tej vrsti v Sloveniji.«

Arhiv revije Deloindom+.