Invazivna narava volčjega boba je bila znana že botanikom, ki so mu pred stoletji vzdeli latinsko ime (Lupinus, kar pomeni volčji). A na to tisti, ki so konec petdesetih let 20. stoletja v dobri veri prosili voznike avtobusov, naj vzdolž cest na otoku spotoma raztresajo njegova semena, niso pomislili. Danes so problematične planjave te trajnice predvsem ob rečnih in jezerskih bregovih, od koder so dobesedno izrinile vse domorodne rastline nižje rasti.

Rod lupinusov obsega med 200 in 600 vrst, ki so večinoma samorasle v Južni Ameriki in zahodni Severni Ameriki, nekatere pa so avtohtone rastline tudi v Sredozemlju. Mnogolistni volčji bob, v okrasne namene kultivirana rastlina, izhaja iz severa Severne Amerike, kjer raste vse do Aljaske. V 19. stoletju so ga prenesli tudi na Finsko, od koder se je kmalu nenadzorovano razširil po druguh skandinavskih in baltskih deželah. To vrsto najdemo podivjano rastočo tudi ponekod pri nas v naravi, na Koroškem, v Karavankah in na Pohorju. Nauk te zgodbe: da se naše družbe iz grdih izkušenj ničesar ne nauče.

Toda nekatere druge vrste volčjega boba – je sorodnik boba in drugih stročnic – imajo že tisočletja svojo vlogo v kulinariki. Gre za zrnje tistih iz sredozemskega bazena, ki so ga že stari Rimljani uživali kot drobni prigrizek ostrega okusa. Te vrste vsebujejo veliko manj grenkih in strupenih alkaloidov kot pretežni del njihovih sorodnic, vendar je zrnje primerno za prehrano šele po posebnem postopku izpiranja. Predvsem v Avstraliji pa so v zadnjih letih vzgojili nove sorte belega sladkega volčjega boba, ki ne vsebujejo grenkih in strupenih alkaloidov in so primerne za človeško prehrano. Predvsem po vsebnosti beljakovin se lahko primerjajo s sojo. Sladkemu volčjemu bobu zato napovedujejo svetlo prihodnost, ker lahko raste v precej hladnejših zemljepisnih širinah kot soja. V deželah, kjer ga predelujejo za prehrano, pa so polja obdana z zelo širokim varovalnim pasom, da ne bi prišlo do nenadzorovanega križanja z drugimi vrstami, ki strupene alkaloide vsebujejo. Sicer pa volčji bob ponekod uporabljajo za zeleno gnojenje, saj imajo njegove korenine podobno kot npr. fižol in detelja sposobnost, da iz zraka vežejo dušik in s tem obogatijo zemljo.