Več možnosti za izbiro imajo gotovo tisti, ki živijo v stanovanjskih hišah. V njih se ponavadi najdejo kotički, v katerih je pozimi hladneje kot v osrednjem bivalnem prostoru, kjer visoke temperature spremlja nizka zračna vlažnost. Pomembno je namreč, da rastlinam zagotovimo razmere, ki čim bolj posnemajo naravno okolje, iz katerega izhajajo. V centralno ogrevanih prostorih lahko pričakujemo težave z večino rastlin iz tropskih okolij, ki potrebujejo veliko vlage, laže pa bomo oskrbovali kakteje in sočnice, ki so se v naravi prilagodile na sušne razmere tako, da vodo skladiščijo v svojih omesenelih delih, debela povrhnjica (in trni) pa preprečuje izsuševanje. V centralno ogrevanih prostorih lahko poskusimo tudi z nekaterimi od bromelijevk z lijakastimi listnimi rozetami, v katerih v naravi prestrezajo deževnico.

Razmerje temperatura-svetloba-vlažnost

Obstajajo različni načini za zviševanje zračne vlažnosti okrog rastlin, od podstavkov s peskom in glinoporjem, v katere nalijemo vodo, pršenja z mehko vodo, večjih skupin rastlin do sobnih vodometov in električnih vlažilnikov zraka, vlažnosti od 70 do 90 odstotkov, ki bi bila za veliko tistih z bleščeče zelenimi listi idealna, pa v bivalnih prostorih le ne moremo doseči. Več neustreznim dejavnikom se mora rastlina prilagoditi, slabše ji bo šlo. Prenizka zračna vlažnost v kombinaciji z visokimi temperaturami in s pomanjkanjem svetlobe je denimo pri mnogih fikusih razlog za zimsko rumenenje in odpadanje listov. Na območjih, od koder izhajajo, so namreč razlike med dnevom in nočjo veliko krajše kot pri nas.

Med toploljubne rastline, ki jim ustreza temperatura nad 20 ˚C, spadajo poleg kaktusov in drugih sočnic na primer difenbahija, kalateja, maranta, bugenvilija in falenopsis, velika večina sobnih lončnic pa dobro uspeva med 15 in 25 ˚C, predvsem veliko cvetočih, kot so azaleja, kamelija, klivija ... Tudi v prostorih s primerno temperaturo rast­line rado »zebe v noge«, če stojijo lončki na mrzlih tleh, neustrezna mesta pa so pozimi tudi v bližini vhodnih vrat ali oken, kjer so izpostav­ljene vdoru hladnega zraka.

Svetlobe ne merimo po sebi

Če se večina sobnih rastlin deloma le prilagodi temperaturnim in vlažnostnim razmeram v stanovanjih, pa se ne morejo pomanjkanju svetlobe. Njihove potrebe po svetlobi se razlikujejo, vendar imamo v stanovanjih najpogosteje opraviti s pomanjkanjem, za vse vrste pa je je preveč le tik ob nezasenčenem južnem oknu, kjer se lahko zaradi sonca preveč pregrejejo ali dobijo sončne ožige.

Znak, da stoji sobna rastlina na pretemnem mestu, so novi razpotegnjeni poganjki, podaljšani presledki med listi, čedalje manjši listi, znatno upočasnjena rast in to, da rastline z zeleno-belo listno risbo pozelenijo, cvetoče lončnice pa slabo cvetijo ali sploh ne. Nam se svetlobe morda ne zdi premalo, vendar to rastline zaznavajo bistveno drugače od človeka. V stanovanju je že tik ob oknu manj svetlobe kot zunaj, saj okensko steklo ne prepušča vsega spektra, meter stran je svetlobe že pol manj, več kot dva metra od okna pa rastlina sploh ne bi smela stati. Ko govorimo o svetlobi, je pomembno tudi razmerje med dnevom in nočjo, ki pri nekaterih rastlinah vpliva na čas cvetenja.

Ob južno okno spadajo le kaktusi in sočnice, vendar ne smejo stati tik ob steklu. Za zahodna in vzhodna okna je izbira rastlin največja, tu se dobro počutijo tako rastline, ki potrebujejo sonce, kot tiste, ki v naravi rastejo v polsenci, na primer večina tropskih palm, ki sestavljajo podrast tropskih gozdov. Za prostore, ki jih osvetljujejo severna okna, pa so denimo primerni flamingovci, spatifil, drevesasta šeflera, zelenolistni bršljani, vzpenjavi filodendron ali sobna vinika, če naštejemo le nekatere. Veliko vrst sobnih rastlin, posebno če čez zimo v stanovanju ne dobijo dovolj svetlobe, lahko od maja do septembra prestavimo na prosto, kjer je svetleje, vendar jih na močnejšo osvetlitev privajamo postopoma (najprej jih postavimo na senčno mesto). Ambicioznejši gojitelji si lahko za zimski del leta uredijo dodatno osvetljevanje: primerne so običajne fluorescentne žarnice, še boljše pa so namenske svetilke s podobnim spektrom, kot ga ima sončna svet­loba – poleg visokotlačnih srebrnih sijalk, namenjenim profesionalnim gojiteljem, se dobijo tudi namenske fluorescentne sijalke, primerne za hišne akvarije in lončnice.

Strokovnjaki za sobne rastline opažajo, da jim ljubitelji naredijo največ škode s preobilnim zalivanjem. Najbolj je narobe, če voda po več dni stoji v podstavku ali okrasnem lončku, in ker korenine nimajo zraka, začnejo gniti. Stanje v vodi ustreza le zelo redkim, denimo papirovcu.

Na pogostost zalivanja poleg vrste rastline vplivajo še drugi dejavniki: od temperature prostora, materiala, iz katerega je lonček, do sestave substrata, zato moramo na začetku dobiti občutek, kdaj prst tudi v globini ni več vlažna in rastlina spet potrebuje vodo. Pozanimati se moramo tudi o naravnem ciklu rasti določene lončnice – za nekatere je nam­reč nujno daljše mirovanje, kar pomeni čisto nič vode. Splošno pravilo pravi, da mora biti voda za zalivanje ogreta na temperaturo prostora, v katerem stoji rastlina (da preprečimo temperaturne šoke), uporabljamo pa deževnico ali postano vodovodno vodo, pri kateri porabimo zgornje tri četrtine.

Večini rastlin namreč ne ustreza apnenec v vodi, saj zmanjšuje kislost prsti, kar velja zlasti za azaleje, afriške vijolice, citruse in druge kisloljubne rastline. Te potrebujejo kisle substrate, medtem ko večini drugih okrasnih rastlin ustreza rahlo kisla do nevtralna prst.

In še nekaj je pri oskrbi okrasnih rastlin pomembno: veliko, predvsem cenejših, ki jih pri nekaterih prodajalcih najdemo za dosti nižjo ceno kot pri drugih, je posajenih v lahke (šotne in drugačne) substrate z zelo majhno količino hranil, saj ne vsebujejo običajne prsti ali komposta. Takšne moramo bodisi presaditi v kakovostnejšo mešanico ali jih redno dognojevati z namenskim gnojilom, ki ga primešamo vodi za zalivanje.

Sobne rastline povečujejo raven kisika v zraku in zračno vlažnost, nekatere pa vsrkajo tudi škodljive snovi iz zraka v bivalnih prostorih in jih predelajo: formaldehid, ki hlapi iz pohištva, benzol, ki ga vsebujejo cigaretni dim in prometni izpušni plini, ter trikloretilen, ki se uporablja v kemičnih čistilnicah in kot topilo v proizvodnji lepil in lakov. Z raziskavami so dokazali, da so najuspešnejši čistilci zraka filodendroni, dracene, bršljan, rumeni potos, aloja, areka, luskasta praprot in spatifil.