V sodobnih stanovanjih s centralnim ogrevanjem, v katerih večinoma ni neogrevanega, a naravno dobro osvetljenega prostora, bodo denimo božični in velikonočni kaktus, ciklama, azaleja, kamelija, kala in klivija, ki jim najbolj prija temperatura med 10 in 12 ˚C, veliko prej odcveteli in teže ujeli svoj naravni rastni ritem. Drugače je z ananasovkami (bromelijevkami), božičnimi zvezdami, flamingovci in usambarkami (afriškimi vijolicami) – te so ljubiteljice višjih temperatur, falenopsis ali širokolistna orhideja pa je naravnost idealen za ogrevana stanovanja. Seveda bližina radiatorja ne godi nobeni rastlini. V centralno ogrevanih stanovanjih se namreč zračna vlažnost pozimi zelo zmanjša, ponekod na 30 odstotkov, medtem ko bi rastline potrebovale najmanj dvakrat tolikšno in jih to dodatno izčrpa. V takšnih razmerah jih rade napadejo pršice ali rdeči pajek ali jim začnejo rumeneti in odpadati listi. Suh zrak najlaže prenašajo sočnice, rastline, ki v zadebeljenih listih ali drugih organih skladiščijo vodo, in zelene rastline s kompaktnimi povoščenimi listi, kakršna je denimo taščin jezik (Sansevieria).

Zračna vlažnost, presajanje

Za povečanje zračne vlažnosti se še vedno najbolj obnesejo večje skupine sobnih rastlin na enem mestu, postavljanje lončnic v široke podstavke s peskom ali glinoporjem, med katerega nalijemo vodo tako, da lonček ne stoji v njej, in pogosto pršenje po listih. Poleg običajnih radiatorskih vlažilnikov relativno zračno vlažnost še najbolj povečajo električni mehanski ali parni vlažilniki zraka, a so po izkušnjah mnogih uporabnikov primerni le za občasno uporabo, ker se zaradi lokalno povišane vlažnosti v stanovanju pojavijo težave s kondenzom in zatohlim vonjem.

O gojenju najbolj priljubljenih pozimi cvetočih lončnic smo se pogovarjali s Slavkom Zgoncem, znanim vrtnarskim svetovalcem, strokovnjakom za zdravstveno varstvo rast­lin in avtorjem knjige Sto najlepših sobnih rastlin. Njegovi nasveti so namenjeni predvsem tistim, ki znajo lončnice ceniti tudi potem, ko jih cvetenje izčrpa in niso več najlepše, in imajo posebno veselje s tem, da se v njihovi oskrbi obdržijo, polepšajo in vsako sezono znova zacvetijo.

Večino pozimi cvetočih sobnih rastlin je najbolje na pomlad po cvetenju presaditi, jim zagotoviti hranljive snovi za bujno rast in novo cvetenje. To zlasti velja za mlade rastline. Presajanje slabo prenašajo denimo klivije, saj imajo debele korenine, ki se zlahka poškodujejo, zato se ga lotimo le vsako drugo ali tretje leto.

Zemlja in substrati

Posebno pozornost je po Zgončevih besedah treba nameniti prsti, v katero je rastlina posajena. Veliko sobnih rastlin, zlasti tistih, ki se na trgu množično pojavijo kot sezonsko blago, je posajenih v lahke substrate na osnovi šote, ki imajo primešan manjši delež dodatkov. V primerjavi z običajno zemljo vsebujejo ali zadržujejo zelo malo ali nič hranljivih snovi, zato moramo rastline ob zalivanju ves čas dognojevati, celo med mirovanjem, ko bi bilo zalivanje drugače nezaželeno. Če želimo odcvetelo lepotico ohraniti in je ne odvreči kot običajno potrošno blago, jo po cvetenju raje presadimo v mešanico namenskega substrata (če je rastlina kisloljubna, uporabimo substrat za rododendrone) in običajne vrtne zemlje, ki zadržuje običajna rastlinska hranila. Poleg tega bomo laže nadzorovali vlažnost zemlje, upoštevali priporočila za oskrbo rastline v skladu z njenim naravnim rastnim ritmom, s težjo prstjo polnjeni lončki pa se bodo tudi teže zvrnili.

V nasprotju s tem orhidejam, ki so v naravi priraslike, namenimo zračen namenski substrat iz mešanice lubja. Tega uporabimo tudi za božične in velikonočne kaktuse, prav tako priraslike, ki črpajo hranljive snovi od organskih ostankov v pazduhah drevesnih vej. Zanje naredimo mešanico substrata za orhideje z običajno vrtno zemljo ali substratom za okrasne rastline. Obe rastlini sta kaktusa le po imenu, zato ju torej ne presajamo v substrat za kaktuse. Podobna sestava prsti kot božičnemu in velikonočnemu kaktusu ustreza ananasovkam ali bromelijevkam. Za dognojevanje se najbolj obnesejo tekoča gnojila, ki jih dodajamo vodi za zalivanje

Pri nekaterih cvetočih sobnih rastlinah, ki jim prijajo nižje temperature, te vplivajo na tvorbo cvetnega nastavka. Nekatere potrebujejo počitek z zmanjšano količino vode ali povsem brez nje pred cvetenjem, druge po njem. S priporočenim ritmom oskrbe najbolj vplivamo na tvorbo cvetnih brstov, saj posnema tistega na naravnih rastiščih. Kupljene kot lončnice mnoge cvetijo v zanje nenormalnem času, kar je profesionalnim gojiteljem uspelo doseči s siljenjem (prilagoditvijo razmer v rastlinjakih) in selekcijo.

Ciklama

Ciklama je bila pred petdesetimi leti najpogostejša cvetoča sobna rastlina. V hladnejših stanovanjskih ali hišnih prostorih je ponekod ista rastlina cvetela od septembra do marca. Zdaj je precej drugače, saj centralna kurjava in suh zrak povzročita, da na hitro naredi od 15 do 20 cvetov in kmalu odcveti, listi pa začnejo rumeneti.

Ciklami je zato najbolje najti svetel prostor s temperaturo od 10 do 12 ˚C. Zelo pomembno je, da je ne zalivamo v srček, temveč čim bolj ob robu lončka, s čimer se izognemo napadu sive plesni. Ta se lahko razširi tudi zaradi ostankov stebel odcvetelih cvetov in odmrlih listov. Teh zato ne režemo, temveč lonček primemo v eno roko, z drugo pa steblo zavrtimo v smeri urnega kazalca in ga izpulimo.

Če želimo ciklamo obdržati, gomoljčka v zem­lji po cvetenju ne smemo zasušiti. Rast­lino zalivamo in gnojimo naprej, ko spomladi mine nevarnost pozebe, jo prenesemo na vrt in na gredo zakopljemo z lončkom vred, da se koreninska gruda ne pregreva in ne izsušuje prehitro. Avgusta jo presadimo v mešanico substrata za okrasne rastline in igličevke ali listovke (namesto njiju lahko uporabimo substrat za rododendrone) v centimeter do dva večji lonček. Gomoljček naj bo le do polovice v zemlji. Ko se vraste, jo začnemo tedensko dognojevati z gnojilom za cvetoče rastline, ko jo jeseni prenesemo v hišo, pa dvakrat na mesec.

Azaleja

Azaleja je kisloljubna rastlina, ki kot lončnica cveti zgolj pozimi, med decembrom in marcem, odvisno od sorte. Cvetenje je dolgotrajno pri visoki zračni vlagi in temperaturi okrog 12 ˚C. Substrat moramo redno zalivati z mehko vodo, da se nikoli ne presuši, rastlino pa lahko ob toplih dneh pršimo z mehko, na sobno temperaturo ogreto vodo. To vedno naredimo čez dan, saj se lahko zaradi večernega pršenja razvije siva plesen. Zalivanje s trdo vodo povzroča listno bledico. Rastlini tudi sproti odstranjujemo odcvetele cvetove, da ne gnijejo na njej.

Ko azaleja odcveti, jo presadimo v dva do tri centimetre večji lonček, najbolje v substrat za rododendrone, in začnemo dognojevati s tekočim gnojilom za kisloljubne cvetoče lončnice (brez kalcija). Nekaj dolgo delujočega gnojila lahko dodamo že substratu. Kmalu bo bujno pognala. Kroglasto obliko obdržimo z obrezovanjem, s katerim pa ne smemo preveč odlašati – to naredimo takoj, ko vidimo predolge poganjke. Rastlina bo namreč do avgusta pognala cvetni nastavek prav na koncu poganjkov.

Ko mine nevarnost pozebe, jo prenesemo na vrt in jo z lončkom vred zakopljemo pod kak grm ali drevo, da bo zavarovana pred neposrednim soncem. Jeseni, pred nastopom mraza, jo prenesemo v hladen svetel prostor, v katerem zadošča temperatura 5 ˚C. Ko nastavi cvetne popke, temperaturo, če je mogoče, povišamo na 12 ˚C.

Primula

Primule vulgaris so sorodnice naše trobentice. Profesionalni gojitelji jih s siljenjem pripravijo tako, da cvetijo že pred novim letom, lahko pa šele marca. Hladneje bo, dlje nam bo kupljena cvetica cvetela, če so zunanje temperature nad ničlo, jo imamo lahko tudi na zunanji okenski polici. Če odcvetele dele socvetij sproti odstranjujemo, lahko podaljšamo cvetenje na dva do tri mesece. Če želimo primulo pozneje posaditi v vrt, jo po cvetenju dvakrat na mesec zalijemo z običajnim gnojilom za cvetoče sobne rastline, ko mine nevarnost pozebe, pa jo presadimo na vrt v običajno zemljo. Na vrtu nam bo prihodnje leto verjetno cvetela pozneje kot letos.

V zaprtih prostorih sta največji nevšečnosti primule previsoka temperatura v kombinaciji s suhim zrakom in to, da ne skrbimo, da bi bil substrat ves čas vlažen. Takšne razmere so idealne za napad pršic in resokrilca. Pršice liste izsesajo, da postanejo sivkasti, resokrilci pa povzročajo razbarvana mesta v cvetu. O napadu pršic se prepričamo, če obledeli list obrnemo, s spodnje strani dahnemo vanj toplo sapo in polmilimetrske živalce se začnejo premikati. Ob močnem napadu vidimo celo pajčevinasto prevleko. Resokrilci pa so za milimeter velike rumenkaste žuželke. Škod­ljivca sta razvila odpornost proti različnim sredstvom za varstvo rastlin, zato nežne sobne rastline pred njima najbolje varuje dovolj visoka zračna vlaga.

Klivija

Domovina klivije je območje Natal v Južni Afriki. Je čebulnica, vendar drugačna kot vitezova zvezda, pri kateri se čebula po cvetenju posuši. Ima le čebulasto oblikovano steblo (v zemlji), iz katerega rastejo listi. Paziti moramo, da to ni presajeno pregloboko, da ne bi listi gnili. Kot sobno rastlino najpogosteje gojimo vrsto Clivia magnata, ki ima velika, pretežno oranžna socvetja, v zadnjem času pa so vzgojili tudi rumeno cvetoče sorte. Za redno vsakoletno cvetenje te priljubljene lončnice je najpomembnejši zimski počitek v svetlem hladnem prostoru s temperaturo med 10 in 12 ˚C, med katerim je od novembra do februarja popolnoma nič ne zalivamo. Cvetenje rado izostane tudi v letih po presajanju ali razsaditvi mladih rastlin od matične, pri katerih lahko cvetenje pričakujemo šele čez dve ali tri leta.

Ko želimo, da se po počitku klivija pripravi na cvetenje, jo prenesemo v prostor s temperaturo 20 ˚C, kjer bo v mesecu dni naredila cvetne popke. Zalivati jo začnemo šele takrat oziroma ko je cvetno steblo visoko od 12 do 15 cm. S tem dosežemo, da se bo dvignilo nad liste. Rastlina cveti, tudi če je ne prenesemo v toplejši prostor, vendar pozneje. Ko odcveti, odrežemo cvetno steblo, da ne tvori semen, ko mine nevarnost pozebe, pa jo lahko prenesemo na prosto v svetlo senco. Njeni listi so namreč zelo občutljivi na sončne ožige. Jeseni, pred nastopom mraza, jo prenesemo v hišo na hladno mesto za počitek. Klivijo vsak teden dognojujemo s tekočim gnojilom za običajne cvetoče sobne rastline, in sicer od takrat, ko požene cvetno steblo, do jeseni. Kot rečeno, slabo prenaša presajanje (priporočljivo je na tri leta), posadimo pa jo v mešanico substrata za cvetoče rastline in običajne vrtne zemlje. Zelo pazimo, da ne poškodujemo njenih debelih korenin.

Flamingovec

V nasprotju z zgoraj predstavljenimi sobnimi rastlinami je flamingovec ali anturij (Anthurium) toploljuben in potrebuje v stanovanju temperaturo najmanj 18 ˚C in visoko zračno vlago. Izvira namreč iz vlažnih tropskih gozdov Srednje in Južne Amerike, kjer večina vrst raste kot priraslika na drevesih, nekatere pa tudi na tleh. Posamičen cvet se obdrži po tri mesece in več in ena rastlina lahko cveti vse leto. Zato zimskega počitka ne pozna in jo oskrbujemo vse leto podobno.

Kot sobne lončnice lahko gojimo več vrst flamingovcev, najpogosteje malega ali šercerjevega (A. scherzerianum), ki ima manjšo rast in temno zelene podolgovate liste. Tisto, kar pri flamingovcih ponavadi občudujemo kot cvet, je pravzaprav obarvan ovršni list, iz katerega štrli betičast izrastek. Ta ni, kot bi morda mislili, pestič, temveč socvetje, cvet pa je majhna pikičasta tvorba na njem. Za bogato cvetenje moramo flamingovec dognojevati z običajnim gnojilom za tekoče rastline, v času najbujnejše rasti od pomladi do jeseni tedensko, pozimi pa enkrat na mesec. Zalivamo ga z mehko vodo (če vsebuje apnenec, bodo listi zbledeli), ki ne sme biti hladna, da ne povzroči gnitja korenin in rumenenja listov. Tudi pršimo ga z mehko vodo. Flamingovcu v stanovanju najbolj ustreza vzhodna lega, ki ima le jutranje sonce, če takega okna nimamo, rastlino poleti med 11. in 15. uro pred pripeko zavarujemo z zaveso.

Flamingovce presajamo spomladi, najraje takrat, ko ne cvetijo. Za eno številko večji lonček kot prej napolnimo s kakovostnim substratom za orhideje, ki mu primešamo narezan moč­virski mah – pomaga pri zadrževanju vlage. Vzamemo lahko tudi pol substrata za orhideje in pol za cvetoče sobne rastline. Starejše rastline flamingovca lahko tudi razsadimo. Pri njih se razvijejo stranski poganjki iz zračnih korenin, ki se pozneje ukoreninijo v substrat. In še nekaj je pomembno: ko odstranjujemo porumenele liste, jih ne odtrgamo ali odrežemo pri osnovi, temveč pet centimetrov više, ker rastlina poganja nova cvetna stebla prav iz listne pazduhe.