»Ko sem jim poskušal kar najbolje urediti živ­ljenjsko okolje, sem spoznaval različne tipe rastlin in se navdušil nad osupljivimi stvaritvami, ki jih zmore narava. Tako sem namreč dojel nenavadno strukturo cveta pri Paphiopedilumu 'Pinocchiu' iz skupine čeveljčkov, ki je postal moja prva orhideja in edina, ki je bila z menoj neprenehoma v cvetu od začetka do konca svoje življenjske dobe. Kupil sem jo, ko sem imel deset let, in čudovito mi je uspevala več kot šest let, dokler je ni napadel polž,« pripoveduje osemnajstlet­nik. Bližnji odhod na študij, za katerega že od mladih nog ve, da bo povezan s čisto biologijo in želeno specializacijo iz botanike ali herpetologije, smerjo zoologije, ki se posveča plazilcem in dvoživkam, bo povezan tudi s precejšnjo spremembo v organizaciji njegovega vsakdanjika. Približno šestdeset orhidej, 12 kuščarjev in pet pajkov, živali vsaka s svojim terarijem, gotovo ne bo moglo z njim v Ljubljano. Ga pa že zdaj v odsotnosti kot skrbnica nadomešča mama, ki si je z nekaterimi kuščarji najboljša prijateljica, pove Jernej. Družinsko življenje si že zdaj organizirajo tako, da je vedno nekdo doma; sam se skoraj ne spomni, kdaj je skupaj z domačimi lahko odšel na morje, letos pa je s sošolci le odpotoval na maturantski izlet.

Sobica s tropskim pridihom

Danes se posveča v glavnem botaničnim orhidejam, kakršne rastejo v tropskem območ­ju Azije in Južne Amerike. Falenopsisov in drugih za orhidej za začetnike, primernih za stanovanje, ne goji več, vso zbirko ima že dve leti v orhidariju. Prav zanimivo, da je tudi ta steklena vitrina, v kateri poskuša orhidejam zagotoviti ustrezne razmere, nekako povezana z živalskimi vrstami, ki si jih je želel in izbral za hišne ljubljenčke (če bi bilo domačim prav, bi imel tudi kače, vendar je bilo to zanje le »predivje«, nam zaupa). Razgledal se je nam­reč po ponudbi terarijev in podobne opreme in med njimi našel približno 150 krat 80 cm veliko vitrino višine 120 cm z drsnimi vrati in jo nekoliko predelal. Danes daje najmanjši sobici v družinski hiši, kjer pokriva skoraj vso steno, pravi tropski pridih.

V prostor sicer prihaja naravna svetloba z dveh strani, vendar za preskrbljenost orhidej ni odločilna, nas preseneti mladenič. Toliko svetlobe je namreč zelo malo proti 45.000 luksom, kolikor je dobijo pri vrhu orhidarija. Ta je osvetljen s petimi posebnimi 800-vatnimi žarnicami, dvema z rdečo svetlobo in preostalimi, ki oddajajo vse glavne svetlobne spektre. Največ je potrebujejo vande in aeridesi – že samo za rast, kaj šele za cvetenje. Osvetljenost, podobno pa velja tudi za temperaturo in zračno vlažnost, se v orhidariju zmanjšuje od zgoraj navzdol, predvsem zaradi obešenih rastlin, ki senčijo spodnji del. Soba ni ogrevana, da bi se lahko s temperaturo kar najbolj približal naravnemu ciklu rasti, ki omogoči, da rastline cvetijo tudi v orhidariju. V njem je pozimi med 17 in 20 ˚C, na pomlad temperatura zraste, poleti pa včasih doseže od 28 do 35 ˚C. Kadar je izredno vroče, jo poskuša Jernej zniževati in razmere stabilizirati z rosenjem, zračenjem, če je treba, tudi s plastenkami ledu. Za zračenje skrbijo trije ventilatorji, razporejeni po orhidariju.

»Pomanjkljiva zračnost je dejavnik, za katerega lahko skoraj z gotovostjo domnevamo, da začetnikom uniči največ orhidej,« razloži Jernej. »Neprestana izmenjava zraka, poleg primernega substrata in posode, namreč preprečuje zastajanje vode in premočenost korenin, ki povzroča njihovo odmiranje, gnitje in razvoj patogenih organizmov. Zagotovimo jo lahko na več načinov, bodisi tako, da orhideje gojimo podobno, kot rastejo v naravi, kot priraslike na lubju, ali v lončkih s primerno debelim substratom, ki ustreza debelini oziroma finosti njihovih korenin. Koreninam vand denimo ustreza za oporo substrat z debelino lubja od 4 do 5 cm.« Želeno kroženje zraka preprečujejo tudi ozki okrasni lončki, namenjeni prav orhidejam, in »namenski« trgovinski substrati zanje, katerih sestava z obilico šote, mahu in malo lubja je idealna za zastajanje vode, opozori sogovornik. Namesto tesnih okrasnih lonč­kov priporoča širše in nižje, v katerih je okrog lončka s substratom še 2 do 4 cm prostora. Pravilna oskrba z vodo oz. vlago namreč ne pomeni premočenosti korenin, temveč razmere, v katerih voda izhlapeva in s tem okrog orhidej dviguje vlago. Najbolj univerzalen način, da bi doma to dosegli, je, da orhideje v osnovnih lončkih postavimo na dvignjeno podlago v precej velike podstavke za lončnice, v katere nalijemo vodo.

Drugače je v orhidariju, kjer Jernej z rednim pršenjem dosega povprečno zračno vlažnost okrog 80 odstotkov. Poleti mora močno pršiti, pozimi pa zaradi nižjih temperatur v sobi vlažnost včasih celo preseže 95 odstotkov. Orhidarij je zasnovan tako, da razmere v njem ustrezajo orhidejam enega klimatskega območja. Ima take iz pravega zimzelenega tropskega gozda, kjer je vse leto veliko vlage, in tudi z bolj suhih območij z monsuni. Njegove bi v naravi rasle v tropskem gozdu na približno 800 metrih nadmorske višine. Zastopanih je približno 20 rodov, med njimi Vanda, Cattleya, Brassavola, Stanhopea, Aerides, Masdevallia, Bulbophyllum, Dendrobium in Chiloschista (zapisani z znanstvenimi botaničnimi imeni) ... Posebno so mu pri srcu brezlistne orhideje iz rodu Dendrophylax, ki so videti kot velik klobčič korenin, in madagaskarska zvezda ali Darwinova orhideja (Angraecum sesquipedale), ki je ustvarila koevolucijo z metuljčkom, ki ima kar pol metra dolg rilček, s katerim jo opraši. Slednjo, ki lahko zraste tudi do dveh metrov, je že imel, a pravi, da mu je »odšla po gobe«‚ pa mu še ni uspelo ugotoviti, kateri mehanizem je kriv za njen propad.

Od izzivov do pristnega navdušenja

Ljubiteljem začetnikom, ki si želijo spoznati svet orhidej tudi čez obzorje falenopsisov, svetuje, naj si priskrbijo nekaj predstavnikov dendrobijev, čeveljčkov, morda tudi kakšno miltonijo, čeprav je zanje potrebnega nekaj več znanja – v vseh primerih gre namreč za rastline, ki potrebujejo toplo do zmerno toplo okolje. Precej več znanja zahtevajo vande, pri katerih se stagniranje lahko začne že v trgovini, kjer jih pršijo s hladno trdo vodo in jim ne dodajajo hranil. »Z načinom rasti, golimi koreninami v plastični košarici, ki ga lahko vidimo v trgovinah, ni nič narobe, zadovoljiti pa je treba veliko lakoto vand po hranilih, saj nimajo organov, v katerih bi jih lahko skladiščile za dlje časa. Tako rastoče orhideje lahko dobivajo hranila v pršilu, bolj vešči gojitelji jih tudi za kratek čas namočijo, vendar morajo postopek pravilno izvajati in poskrbeti za pretok zraka okoli korenin,« našteva naš sogovornik.

Potem ko so se Jerneju Počiču kot osnovnošolcu prvi poskusi z orhidejami lepo izšli, so ga spodbudili k nadaljnjim izzivom, preskušal se je s čedalje zahtevnejšimi vrstami, pristno navdušenje pa ga je prevzelo, ko je spoznal Andrejo Schulz, predsednico Društva ljubiteljev orhidej Slovenije. Na internetu in v strokovni literaturi resda najde veliko informacij, pravi, največ pa se je naučil od Schulzeve, ki je najboljša poznavalka eksotičnih orhidej pri nas. V okviru društva, ki je obstajalo do lanskega poletja, se je udeleževal različnih sejmov in strokovnih srečanj, sodeloval pri organiziranju mednarodne razstave orhidej v tivolskem rastlinjaku Botaničnega vrta v Ljubljani, želi pa si, da bi imel čim prej možnost odpotovati v trope. »Komaj čakam, da bi občutil za orhideje primarne razmere, ki vladajo tam,« prizna Jernej.