Registriranih jih je približno 25.000 vrst z neverjetno znotrajvrstno pestrostjo. Kar je kukavičevkam, kakor slovensko pravimo družini, skupno, je posebna zgradba cveta in to, da v semenih nimajo rezervnih snovi, zato jim po kalitvi do hrane pomagajo glive, od katerih so odvisne. Cvet je someren in sestavljen iz šestih cvetnih listov, ki so razvrščeni v dveh vretencih: v zunanjem vretencu treh listov in notranjem vretencu treh listov, od katerih največjemu srednjemu pravimo medena ustna. Medena ustna je navadno podaljšana v ostrogo, v kateri so žleze in privablja žuželčje opraševalce. Raz­nolikost in osupljive oblike cvetov so po odkritju čezmorskih dežel naše prednike gnale v lov za rastlinskimi posebnostmi, ki je žal ugonobil brez števila vrst orhidej. Svoje k temu prispevata še človekovo poseganje v njihova naravna ras­tišča in segrevanje ozračja, ki vrste izrinja na čedalje višje lege.

Po drugi strani pa so poklicni žlaht­nitelji s selekcijo in medvrstnim križanjem ustvarili orhideje, ki jih v naravi ni in katerih videz se prilagaja človeškim predstavam o skladnosti in lepoti. Druga lastnost, ki šteje pri komercialnih žlahtniteljih, je »prilagojenost« sort na značilnosti naših bivališč. Mit o težavnosti gojenja je tako pri marsikateri vrsti orhidej postal preteklost, hkrati pa je komercializacija gojenja skupaj z razvojem tehnologije razmnoževanja pripomogla, da v naravi niso več tako ogrožene.

Ko imajo glavo navzdol, voda ne zastaja

Večina orhidej, ki se nam zaradi eksotičnosti zdijo zanimive za vzgojo v stanovanjih, izhaja iz tropskih in subtropskih krajev, z različnih nadmorskih višin, kar pomeni različno temperaturno nihanje med dnevom in nočjo ter po posameznih mesecih. Temperatura (poleg svetlobe in oskrbljenosti z vodo) pa ima odločilno vlogo, če hočemo doma orhidejo pripraviti do ponovnega cvetenja. Glede na to jih delimo na vrste s hladnejših območij, tiste z vmesnih območij in orhideje s toplejših območij. Morda preberete, da so orhideje s hladnih območij za vzgojo najmanj zahtevne, vendar je treba upoštevati, ali jim v svojem domu lahko namenimo hlad­nejši prostor in med pomladjo in poletjem rastišče na prostem ali pa živimo v majhnem stanovanju, kjer so čez zimo vsi prostori centralno ogrevani. Izhodišče je torej, kakšne »klimatske« razmere jim bomo lahko zagotovili. V splošnem velja, da potrebujejo visoko zračno vlago in ne prenašajo, da bi v okolici njihovih korenin zastajala voda. Pomislimo, kako rastejo epifitske vrste – z dreves visijo z »glavo navzdol« –, pa nam bo jasno, zakaj nekatere v naši oskrbi ugonobi zastajanje vode v listni rozeti.

V povprečnem stanovanju je najpreprosteje gojiti orhideje iz rodu Phalaenopsis (s toplejših območij). Križanci vrst iz tega rodu so razmeroma neobčutljivi na nihanje temperature v območju med 16 in 32 ˚C. Dobro prenašajo tudi padce zračne vlage in pomanjkanje svetlobe. Med preprostejše spadajo še čeveljčki (Paphiopedilum) z marmoriranimi, pisanimi listi in enciklije, oboji z vmesnih območij. Za začetnike je najprimernejša Encyclia cochleata. Malo zahtevnejši so cimbidiji (Cymbidium), dendrobiji (Dendrobium), katleje (Cattleya), miltonije (Miltonia) in odontoglosumi (Odontoglossum). Med najzahtevnejše in za večino stanovanj neprimerne so vande (Vanda), ker za rast in cvetenje zahtevajo veliko svetlobe in visoko zračno vlažnost, nad 80 odstotkov, pa kljub temu stalno kroženje zraka.

Najprej počitek, nato cvetno steblo

S falenopsi, ki so se jih gojitelji že navadili, načeloma ni težav, če le ne stojijo v bližini radiatorjev, mnogim redno cvetijo, tudi če jim ne morejo zagotoviti manjšega padca temperatur pred zimo. Če ima rastlina dovolj močne in zdrave liste, pa kljub temu ne naredi cvetnega stebla, jo vseeno prestavimo v hladnejši prostor, vendar ne pod 16 ˚C!

Cimbidiji nastavijo poganjke za cvetenje, če dobijo pred jesenjo veliko svetlobe in so v zgodnji jeseni izpostavljenmi velikim temperaturnim razlikam med dnevom in nočjo. To je lahko doseči, če jih od pomladi do jeseni gojimo na prostem. Čez dan naj imajo toplo, ponoči pa lahko pade temperatura vse do okoli 7 ˚C. Hkrati je za cvetenje zelo ugod­no, da v tem času zmanjšamo tako gnojenje kot zalivanje.

Podobne razmere kot cimbidiju prijajo dendrobiju tipa nobile, ki ima cvetove v šopkih vzdolž podolgovatega psevdobulbusa (omesenelega dela stebla, ki služi kot skladišče hrane in vode za hladnejši čas). Pri tej orhideji ni nenavadno, da ji v mrzlem času, med mirovanjem, odpade veliko listov. Dendrobij tipa phalenopsis (cvetovi res spominjajo na to orhidejo) pa potrebuje višje zimske temperature – ne smejo pasti pod 17 ˚C. Pomembno pa je, da tudi v tem času prejme kar največ svetlobe.

Naslednja skupina, ki je hvaležna za gojenje v stanovanju, so čeveljčki, ki so v sorodu s pri nas avtohtono rastočo orhidejo, lepim čeveljcem. Sorte, ki jih prodajajo kot sobne rastline, izhajajo večinoma iz vlažnih vzhodnoazijskih gozdov in rastejo na tleh. Poleg grobih delcev v prepustnem substratu prenesejo tudi manjši dodatek običajne prsti. Ker nimajo nobenih organov za shranjevanje hranil in vode, se jim substrat nikoli ne sme povsem izsušiti in menda so edina gojena orhideja, ki ji ne škodi malce stoječe vode v podstavku. Idealne temperature za vrste čeveljčkov z marogastimi listi so od 19 do 30 ˚C, nočne pa od 15 do 25 ˚C. Tudi če rastlin pred zimo ne bomo prestavljali v hladnejši prostor, bodo cvetele, medtem ko čeveljčkom z enakomerno zelenimi listi in enim samim cvetom pred zimo bolj prijajo temperature okrog 13 ˚C ponoči in 20 ˚C čez dan, ki pospešijo cvetenje. V primerjavi s falenopsisi so čeveljci bolj občutljivi na pomanjkanje zračne vlage (priporočljiva je ves čas nad 50 odstotki), prav tako ne marajo neposredne južne svetlobe in prostora ob majhnih severnih oknih.