Teja Žagar

Naša sreča, naš ponos

Našo Taro so nam podarili 6 let nazaj. Lahko rečemo, da smo jo rešili, saj so z njo prejšnji lastniki grdo ravnali in jo stradali. Odkar je naša, je čisto drugačna psička: zvedava, polna energije in igriva.

Je zelo poskočna, rjave barve in ima črn gobček. Njeni posebnosti sta odrezan repek in zelo dolg jeziček. Ko je vesela, ne pomiga le z repkom, ampak se ji trese kar cela ritka. Tudi jeziček ji vedno moli z gobcka, zato so njeni izrazi vedno zelo prisrčni.

Uživa v družbi ljudi, zato je redko sama v prostoru. Rada prinese svoje igrače, saj tako dobi nekaj pozornosti in seveda tudi priboljške.
Ker je zelo glasna zaspanka (smrči in glasno sanja) ponoči spi v dnevni sobi.

Zanimivo je, da mora biti ob 19-20ih doma na svojem prostoru, če ne je nemirna. Ve, kdaj potrebuje svoj mir.

Na vrtu smo nekaj let nazaj imeli lepe jagode. Nanje smo bili zelo ponosni, vendar smo kmalu opazili, da jih je z dneva v dan vedno manj. Okrivili smo polže, saj smo opazili, da so bili nasadi slinasti. Nazadnje pa smo nekega dne zasačili Taro, ki je nič hudega sluteča pridno smukala jagode iz gredice. Polži niso bili nič krivi.