Čeprav so ploskovna ogrevala dražja kot običajna radiatorska (začetna naložba je višja za 30 do 40 odstotkov), več dela je tudi pri grad­nji, so vseeno ena prvih izbir pri tistih, ki gradijo novo energijsko varčno hišo. Redkeje se zanje odločijo lastniki starejših objektov, saj so pri vgradnji potrebna večja gradbena dela.

Prenos toplote pri ploskovnih ogrevalih poteka prek večje površine tal s sevanjem. Kar 80 odstotkov toplote tako prihaja v prostor v obliki sevanja, zato se temperatura enakomerno porazdeli po prostoru. Za prijeten občutek toplote je dovolj približno dve stopinji nižja temperatura zraka v višini glave kot pri nogah. Če je temperatura tal okoli 23 stopinj Celzija, je temperatura zraka v okolici glave okoli 20 stopinj Celzija. Nikakor pa temperatura tal ne sme presegati 27 stopinj Celzija v bivalnih prostorih, 30 stopinj Celzija v sanitarijah in hodnikih ter 32 stopinj Celzija na robnih delih pri oknih in zunanjih stenah.

Smiselnost vgradnje talnega gretja

»Prednosti talnega ogrevanja v primerjavi z radiatorji so predvsem v gospodarnejši rabi energije, boljši razporeditvi temperature in videzu prostora, ker se grelno telo ne vidi. Prostor lahko s talnim ogrevanjem segrejemo že z ogrevalno vodo, ki ima temperaturo okoli 30 stopinj Celzija, v radiatorjih mora biti ta okoli 60 stopinj Celzija. Pri prvem postane grelno telo celotna ploskev, pod katero so napeljane cevi, radiatorji pa so vgrajeni na enem koncu prostora, ponavadi pod okni, zato nastaja vrtinčenje zraka, kar pri talnem ogrevanju ni mogoče. Pri talnem ogrevanju je grelno telo pod tlemi, skrito očem, radiatorji zasedajo prostor pod okni in se na njih nabira prah,« prednosti talnega gretja zagovarja Bojan Likar iz podjetja Fragmat.

Talno ploskovno gretje ni primerno za vse objekte enako. Smiselnost njegove vgradnje je odvisna od številnih dejavnikov. Za talno gretje se odloči vse več lastnikov hiš, saj z njim prihranimo od šest do dvanajst odstotkov pri porabi energije v primerjavi z radiatorskim gretjem.

V energijsko varčnih novogradnjah je to eden najprimernejših načinov ogrevanja, medtem ko ga v starih hišah uporabljamo bolj v kopalnicah in na hodnikih. Pri prenovi se je zanj smiselno odločiti samo, če imamo dovolj prostora oziroma višine. Pomembna je tudi izbira energenta in načina vgradnje. Ker se talno gretje teže odziva na hitre temperaturne spremembe, ga običajno ne vgrajujemo v stare hiše z debelimi zidovi, ki so za povrhu slabo izolirane, saj jih zelo težko segrejemo na primerno temperaturo.

Električno talno ogrevanje

Čeprav električne energije, ki je proizvedena iz fosilnih virov, naj ne bi uporabljali za ogrevanje, je treba povedati, da je električno ogrevanje tal dokaj poceni in učinkovito. »Gospodarnost se zelo izrazito pokaže pri dobro izoliranih objektih. Talno ogrevanje z električnimi kabli zagotavlja velik učinek, kar pomeni, da lahko z relativno majhno močjo ogrevamo velike površine,« pojasnjuje Eugen Žiroš iz podjetja Koop, ki še doda: »Prihranimo že med gradnjo, saj ni treba načrtovati posebnega prostora za kurilnico, tudi dimnika ne potrebujemo. Investicija v takšen način električnega ogrevanja je znat­no nižja kot pri vgradnji toplovodnega cevnega sistema ogrevanja.«

Če se odločimo za električno gretje, imamo na voljo več izvedb, ki so preprostejše od klasične vgradnje z gradbenimi deli. Za elek­trično talno gretje lahko uporabimo grelne kable, grelne kovinske folije, grelne filme itd. Ker so grelni kabli pritrjeni na nosilno mrežo iz steklenih vlaken, omogočajo preprosto in hitro polaganje. »Za kopalniške prostore je idealna postavitev grelnih kablov neposredno pod keramiko, ker tako skrajšamo čas njihove odzivnosti. Položeno grelno mrežo najprej zalijemo z izravnalno maso ali pa zamažemo z lepilom, nato sledi polaganje keramike. Ker je debelina grelnih kablov le štiri milimetre, so dobra rešitev tudi pri rekonstrukciji ali obnovi bivalnih prostorov, kjer je višina tal omejena,« pravi Žiroš. Grelni kabli so primerni tudi za odmrzovanje zunanjih površin, kot so stopnice pred hišo, vhod v objekt, garažo ali domačo delavnico ali klančine.

Če želimo talno ogrevati pod iz materialov, kot je laminat, raje uporabimo grelno folijo, saj jo lahko položimo neposredno pod oblogo brez lepljenja. »V tem primeru gre za dolgovalovno infrardeče gretje, kar zagotavlja visok grelni učinek, poleg tega preprečuje razvoj mikrobov. Zaradi nizkotemperaturnega delovanja ni dvigovanja prahu. Grelne folije pa so tudi samoregulacijske, zato ni nevarnosti pregrevanja,« pojasnjuje Eugen Žiroš.

Če želimo ogreti tla na točno določenem mestu, je najbolj primeren grelni film. Njegova namestitev je preprosta, saj na estrih položimo zgolj petmilimetrsko toplotno izolacijo, nanjo grelni film, na koncu pa talno oblogo. Grelni film je še posebej primeren za parket in laminat, manj pa za keramične talne obloge. Če bodo tla prekrita s keramičnimi ploščami, bomo za talno ogrevanje raje uporabili grelne kable, ki jih lahko položimo neposredno na estrih ali na mrežo iz steklenih vlaken, kar še olajša polaganje. Še najbolj pomembno pri tem načinu polaganja je, da so tla čista in ravna.

Vodni sistemi talnega gretja

Sistemi talnega gretja, pri katerih je medij ogrevanja voda, ki se pretaka po ceveh, so zahtevnejši za vgradnjo, saj so navadno potrebni gradbeni posegi. Manj gradbenih del nas čaka, če se odločimo za suhi način vgradnje s tovarniško izdelanimi sistemskimi ploščami, na katere polagamo plastične cevi. Poznamo veliko vrst plošč, in ker imajo nekatere manjšo višino, so primerne tudi za adaptacijo prostorov, kjer ni dovolj višine. »Podlage ni treba posebej pripravljati. Sistemske talne plošče lahko položimo na betonsko ploščo. Narediti moramo izravnavo, če so po tleh napeljane inštalacije (elektro, voda, prezračevanje). To se ponavadi naredi s stiroporom,« montažo opiše Bojan Likar. Kjer je med napeljavami že položena toplot­na izolacija, na obodnih stenah pa ločilni trak, lahko uporabimo sistemske plošče s čepi. Pomembno je, koliko cevi napeljemo na plošče. Najbolje je, da pri novogradnjah to določi že projektant. Ponavadi pa za kvad­ratni meter talnega gretja uporabimo do sedem metrov cevi. Nato se lahko lotimo zalivanja armiranega tlaka in pri tem upoštevamo, da je po standardu za stanovanjske površine najmanjša debelina estriha nad cevmi 40 milimetrov. Skupaj ima tako tlak končno višino približno 20 centimetrov.

Še vedno pa se lahko odločimo tudi za klasični način z mokro vgradnjo, saj je prenos toplote pri suhomontažni vgradnji sistemskih plošč talnega ogrevanja za petnajst odstotkov slabši. Kot nosilni element za cevi, po katerih se pretaka topla voda, uporabimo armaturno mrežo, cevi pa nanjo navijemo v obliki polža ali črke S. Na koncu vse skupaj zalijemo z betonom. Za takšen način se odločimo predvsem zaradi boljšega izkoristka. Vstopna temperatura vode pri talnem gretju, položenem na klasičen način, je namreč lahko nižja za štiri stopinje Celzija.

Vrste talnih oblog

Za katero vrsto talnega gretja se bomo odločili, je odvisno tudi od talne obloge. Največ se uporabljata kamen in keramika, ki imata dobro sposobnost akumuliranja toplote. Ker pa si veliko ljudi želi parket ali laminat, je temu primerno treba izbrati tudi izvedbo talnega gretja. Parket je primeren zgolj za toplovodno, ne za električno gretje tal. Pri toplovodnem talnem gretju imamo namreč nad cevmi približno 40 milimetrov estriha, ki se enakomerno segreje, toplota pa se nato skozi parket prenaša v prostor. Ker se pri električnem talnem gretju toplota prenaša neposredno v talno oblogo, bi se v parketu naredile razpoke in druge nepravilnosti. Pri električni različici je zato primernejša izbira keramika.

»Talno ogrevanje in les sta popolnoma združ­ljiva. Pri talnem ogrevanju so temperature tak­šne, da ne vplivajo na les, se pravi, da ga ne deformirajo. Prevodnost toplote pa je čisto normalna,« zagotavlja Bojan Likar. Pri parketu je pomembno, da je les primerno suh, saj vlaga v njem ne sme biti višja od desetih odstotkov. Da bomo imeli optimalno toplotno prevodnost, je idealna debelina let­vic do deset milimetrov, a mora biti tudi les primeren, da dobro prenaša toplotne učinke. Uporabljajo se predvsem hrastov, orehov in češnjev parket, najmanj pa bukov, akacijev in javorjev. Za lesene obloge nasploh velja, da mora biti vlažnost v prostoru 45- do 65-odstotna. Da toploti ne bi preprečevali normalne poti v prostor, na tla ne smemo položiti debelih preprog.