Pri novogradnjah mora biti načrt za dimnik z vsemi materiali narejen v okviru projekta strojnih inštalacij za ogrevalni sistem. Vendar je treba opozoriti, da naj se dimnik načrtuje potem, ko smo že izbrali vrsto energenta in primeren kotel za ogrevanje. Načrtovanje dimnika pred izbiro ogrevalnega sistema je pogosta napaka, na katero opozarjajo strokovnjaki iz dimnikarskih podjetij. Pravilno dimenzioniranje dimnika je odvisno od vrste energenta ter vrste in moči kurilne naprave. Od tega so odvisni tudi njegova višina in velikost, vrsta materiala, iz katerega je dimna tuljava, njena širina in oblika ter debelina toplotne izolacije.

Nemoten odvod dimnih plinov

Dimnik je namenjen odvodu dimnih plinov, ki nastajajo pri zgorevanju energenta v kotlu. Temperatura in količina teh plinov je odvisna od vrste goriva in temperaturnega režima, v katerem deluje kotel. Dimni plini imajo višjo temperaturo kot zunanji zrak, zato so lažji in se dvigujejo. Večja ko je temperaturna razlika med dimnimi plini in zunanjim zrakom, hitreje se dvigujejo in lažje izstopajo iz dimnika v okolje. Temperatura plinov je najvišja izstopu iz kotla, pri vstopu v dimnik je že manjša. Pri visokotemperaturnih kotlih znaša od 180 do 240˚C, pri sodobnih nizkotemperaturnih kotlih od 80 do 120 C, pri kondenzacijskih kotlih pa je bistveno nižja, približno 50˚C. Na poti skozi dimnik se še bolj ohlajajo. Pri sodobnih kurilnih napravah je treba zato zagotoviti, da je odvajanje plinov prisilno, z ventilatorjem, ki ustvarja nadtlačne razmere. Prehitro ohlajanje plinov lahko preprečimo tudi z dobro toplotno izolacijo dimne tuljave in pravilno dimenzioniranim dimnikom. Za nemoteno odvajanje dimnih plinov je pomembno tudi, kje je dimnik postavljen. Najbolje je, da je v hiši, ker se tako njegove stene ne ohlajajo zaradi nizkih zunanjih temperatur. Na zunanji strani stavbe je veliko bolj izpostavljen vremenskim vplivom. Ohlajene stene dimnika dimnim plinom odvzamejo toploto in njihova temperatura lahko še pred izstopom iz dimnika pade pod temperaturo kondenzacije. Vodna para, ki se kondenzira na stenah dimnika, povzroča poškodbe. Zato morajo biti zunanji dimniki veliko bolj toplotno izolirani od notranjih.

Višji dimnik, večji vlek

Dimnik mora imeti dober vlek. Ta je odvisen tudi od višine dimnika. Višji ko je, večji je njegov vlek, ki pa mora biti ves čas večji od vseh tlačnih uporov na poti zgorevalnega zraka v kurilni napravi, dimniškem priključku in samem dimniku. V nasprotnem dimni plini zastajajo v dimniku, kar lahko povzroči ugašanje peči, še bolj nevarno pa je uhajanje plinov v prostor. Zato je treba zagotoviti minimalno potrebno višino, pomembna pa je tudi oblika dimniške tuljave. Poleg tega velja, da krajši ko je dimnik, večji mora biti presek tuljave, in nasprotno.

Najmanj tlačnih uporov zaradi vrtinčenja dimnih plinov nastaja v tuljavah z okroglim presekom. Večina starejših zidanih dimnikov pa je pravokotne oblike in površinska temperatura njihovih sten je nižja, zato dimni plini v vogalih zastajajo in se počasi ohlajajo. Ohlajeni se ne morejo gibati tako hitro kot plini, ki potujejo skozi središče tuljave. Zato je večina sodobnih tuljav okrogle oblike.

Posodobitev dimnika zaradi menjave energenta

Zaradi bistveno nižjih temperatur dimnih plinov, ki nastajajo v sodobnih kondenzacijskih napravah, posebno če so te plinske, starejši dimniki niso več primerni. Pri menjavi energenta in kotla jih je zato treba posodobiti in zamenjati tuljavo ter druge elemente v njih. Običajno se pri prehodu s kurilnega olja in stare kurilne naprave na nizkotemperaturni ali kondenzacijski kotel na plin v dimnik vstavi nova tuljava iz posebne plastike ali nerjavne pločevine, primerna pa sta tudi steklo in keramika. Material mora biti korozijsko odporen, površina pa neporozna.

Stene dimnika morajo biti iz kakovostnih, temperaturno obstojnih in ognjevarnih materialov, ki zagotavljajo požarno varnost, tudi ko se zelo segrejejo zaradi visokih temperatur dimnih plinov. Na njih se nabirajo obloge saj in katrana, ki se lahko vžgejo. Poskrbeti je treba, da je dimnik plinotesen, in tako preprečiti uhajanje dimnih plinov, ki vsebujejo zdravju škodljive snovi, kot sta žveplov dioksid in ogljikov monoksid, v prostor.

Tuljave iz keramike in nerjavne pločevine

Nekoč so dimnike zidali iz opeke, spoje pa zalili in zatesnili z malto. Pozneje se je uveljavil sistem montažne gradnje iz več elementov s šamotno tuljavo. Zdaj pa proizvajalci ponujajo celoten dimniški sistem s konstrukcijo, dimniško tuljavo, toplotno izolacijo in vsemi drugimi potrebnimi elementi. Vsi materiali oziroma deli morajo biti atestirani. Sodobne dimne tuljave so iz lažjih materialov, ki dobro prevajajo toploto. Največkrat so iz nerjavne pločevine, lahko pa se uporabijo tudi keramika, steklo in posebne plastike. Keramične so v primerjavi s tuljavami iz nerjavne pločevine zaradi večje mase temperaturno bolj odporne, manj občutljive pa so tudi na čiščenje in neobčutljive na kisline in kondenz. Primerne so za odvajanje dimnih plinov vseh vrst goriv iz vseh vrst kotlov.

Tuljave iz nerjavne pločevine so zelo dobra izbira za odvajanje dimnih plinov iz sodobnih kotlov na olje in plin. Zaradi majhne temperaturne upornosti se hitro segrejejo na delovno temperaturo in učinkovito odvajajo dimne pline. Odporne so tudi proti kondenzu in deloma proti kislinam ter visokim temperaturam. Občutljive pa so na grobe posege pri čiščenju, zato jih je treba čistiti s posebnimi plastičnimi dimnikarskimi krtačami.

Delo in dom, 24. oktober 2007