Kateri so najpomembnejši dejavniki, ki jih je treba upoštevati, preden se odločimo, ali naj stanovanje ali hišo ogrevamo s kurilnim oljem, utekočinjenim naftnim plinom ali zemeljskim plinom?

Pri odločanju o energentu za ogrevanje stavbe in pripravo tople sanitarne vode običajno sledimo pravilu, da poskušamo najprej uporabiti energetsko infrastrukturo, če je ta obstaja. To pomeni, da se v mestnem okolju in naseljih odločimo za uporabo nosilcev energije, kot sta plinovod z zemeljskim plinom ali sistem daljinskega ogrevanja. Če te možnosti ni, lahko izberemo druge vire, kot sta na primer utekočinjeni naftni plin ali ekstra lahko kurilno olje. Dejavniki pri izbiri so različni, zagotovo pa je najpomembnejši ekonomski vidik, ki se običajno izraža v investiciji v novo ali sanirano kotlovnico in obratovalnih stroških v življenjski dobi tega ogrevalnega sklopa, na primer v prihodnjih 15 letih. Naslednji vidik je povezan z izvedljivostjo sistema v stavbi ali stanovanjski enoti. Tu je glavna omejitev razpoložljivi prostor, pri čemer imajo prednost sistemi, ki uporabljajo plin. Takšne naprave lahko zaradi manjših mer in tihega delovanja vgradimo v katerem izmed servisnih prostorov ali v kopalnici. Za kurilne naprave, ki uporabljajo kurilno olje, potrebujemo običajno kotlovnico. Takšna rešitev torej za etažne stanovanjske enote običajno ni izvedljiva. Pomemben dejavnik pri izbiri goriva je tudi njegova cena. V energijsko učinkovitih novogradnjah ali temeljito saniranih starejših stavbah, v katerih so lahko letne potrebe po energiji za ogrevanje 30 do 50 odstotkov manjše od povprečja, se lahko odločimo tudi za uporabo malo dražjega vira toplote. Letni strošek energije za ogrevanje bo še vedno bistveno nižji od običajnih vrednosti.

Kaj pomeni koristna energija energenta in kakšna je pri prej naštetih gorivih?

Končna energija je tista, ki je akumulirana v gorivu, kakršno je na vhodu v kurilno napravo. Glede na značilnosti goriva, predvsem pa učinkovitost njegove pretvorbe v kurilni napravi ter zahteve po temperaturi ogrevalnega medija dobimo iz goriva za nas uporaben končni proizvod, toploto. Količina pridobljene toplote predstavlja tako imenovano koristno energijo. Zadnja leta tudi pri nas prevladuje vgradnja plinskih kurilnih naprav s kondenzacijsko tehnologijo. Te naprave v nasprotju z običajnimi plinskimi grelniki izkoristijo precejšen del toplote, ki bi se izgubljala s toploto v dimnih plinih. Pogoj za takšno učinkovito delovanje je tudi temperatura ogrevalnega medija, ki naj bi bila med ogrevalno sezono čim nižja. Lahko poenostavimo, bolj ko je stavba toplotno zaščitena, nižjo temperaturo ogrevalnega medija potrebuje nanj lahko torej plinski kondenzacijski kotel prenese večji delež toplote. V dokumentaciji o učinkovitosti plinskih grelnikov pri običajnih tehnologijah so navedeni izkoristki, manjši od 95 odstotkov, pri kondenzacijskih napravah pa okoli 105 odstotkov. Razlog za razliko so tehnologije delovanja kurilnih naprav in uporabljeno gorivo. Glede na specifično razmerje zgorevalne toplote in kurilnosti pri zemeljskem plinu so razlike med običajnimi in kondenzacijskimi kotli največ 11-odstotne, pri utekočinjenem plinu od 8do 9in pri kurilnem olju približno 6-odstotne.

Kako lahko te tri energente ovrednotimo z ekološkega vidika, če se omejimo na količino izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov v ozračje pri njihovem zgorevanju?

Vrednosti emisij ogljikovega dioksida pri zgorevanju fosilnih goriv so različne. Pri zgorevanju zemeljskega plina je emisija CO2 na enoto energije, ki je uskladiščena v njem, 200 kg/MWh, pri utekočinjenem naftnem plinu 225 kg/MWh, pri kurilnem olju pa 265 kg/MWh. Med omenjenimi energenti sta torej zemeljski plin in utekočinjeni naftni plin manj obremenjujoča za okolje kot druga tekoča goriva.

Za katero vrsto goriva se po vaših izkušnjah pri nas še vedno najpogosteje odločimo in kakšni so razlogi za to?

V mestnem okolju najpogosteje uporabljamo zemeljski plin in daljinsko toploto, pri čemer tudi dosedanji uporabniki kurilnega olja ob sanaciji kotlovnice brez večjih zadržkov prehajajo na ta dva vira. Prvi razlog je zagotovo občutno nižja cena teh dveh virov v primerjavi s kurilnim oljem. Kjer te možnosti ni, se lastnik stavbe odloča med preostalima tekočima fosilnima gorivoma. Velja, da je strošek pridobljene toplote iz njiju približno enak. Ob primerjavi cene kurilnega olja in utekočinjenega plina ter njune kurilnosti sicer vidimo, da je cena končne energije nižja pri olju. Ko pa upoštevamo povečano učinkovitost ob uporabi kondenzacijskih plinskih naprav ter dejstvo, da lahko plinohram napolnimo tudi v poletnem času, ko je cena goriva običajno nižja, sta ceni koristne toplote iz obeh goriv pravzaprav enaki. Cena koristne toplote zemeljskega plina v sodobni kondenzacijski kurilni napravi (cene za Ljubljano, oktober 2007) je 0,05 evra za kilovatno uro, v manj učinkovitih napravah pa približno 0,06 evra. Pri podobnem tehnološkem vrednotenju za kurilno olje je cena koristne toplote 0,07 in 0,08 evra, za utekočinjeni plin pa 0,08 in 0,09 evra za kilovatno uro. V zadnjem času se dobro obveščeni investitorji ne glede na vrsto uporabljanega goriva praviloma odločajo za uporabo visoko učinkovitih kurilnih naprav. Zavedajo se, da se jim bo dražja naložba v na primer 15 ali več letih obratovanja povrnila s prihranki zaradi manjše količine porabljenega goriva. Takšno razmišljanje se v zadnjih desetih letih krepi tudi zaradi občutnega dvigovanja cen goriv, ki so rastle celo po deset in več odstotkov na leto.

Delo in dom, 24. oktober 2007