Vsaka embalaža ali izdelek, ki je namenjen shranjevanju, pripravi ali uživanju živil, ima določene značilnosti. Med najpogostejšimi materiali v stiku z živili je plastika. Včasih je označena s kratico in trikotnikom, v katerem so zapisane številke od 1 do 7. Čeprav so bile te uvedene za lažje recikliranje, nekaj povedo tudi o lastnostih plastičnega materiala.

»V vseh vrstah plastike so določene snovi, denimo ostanki surovin, aditivi, razpadni produkti, ki se lahko sproščajo v živila,« pove vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožef Stefan Milena Horvat. Ene so bolj, druge manj škodljive. »Količina sproščenih snovi je odvisna od vrste materiala in vsebnosti teh snovi v njem, vrste živila, s katerim material prihaja v stik, temperature, časa stika in razmerja med površino plastike in volumnom živila. Z zaužitjem hrane te snovi vstopajo tudi v telo, kjer lahko povzročijo negativne učinke. Ti so odvisni od odmerka in pogostnosti izpostavljenosti.«

Odgovornost proizvajalca

Horvatova kot »najmanj problematične« plastične materiale navaja tiste z oznakami 2 (kratica HDP ali HDPE), 4 (LDPE) in 5 (PP). »Nevarni« oziroma tisti, ki vsebujejo morebitne zdravju škodljive snovi, pa imajo oznake: 1 (PET/PETE), 3 (V/PVC), 6 (PS) in 7 (PC/PLA). Iz plastike PET so najpogosteje plastenke za enkratno uporabo, pri katerih po besedah Horvatove obstaja nevarnost izločanja težkih kovin in potencialno rakotvornih snovi, kot sta acetaldehid in DEHA. Plastika, označena s številko 3, vsebuje mehčala, med katerimi sta tudi DEHP in bisfenol A. Oba spadata v kategorijo hormonskih motilcev, snovi, ki lahko negativno vplivajo na normalno delovanje žlez z notranjim izločanjem, a se kljub temu pogosto uporabljata pri izdelavi plastenk. Plastika z oznako 6 v vodo spušča stiren, ki je rakotvoren in lahko povzroča slabo počutje, glavobol, zmedenost in omotičnost. Uporabljajo jo pri izdelavi kavnih skodelic za enkratno uporabo in embalaže hitre prehrane. Kot najslabši izbor Horvatova navaja plastiko z oznako 7 ali brez oznake. Narejena je lahko iz bisfenola A, iz nje pa so plastenke za dojenčke, bidoni, baloni za vodo in posode za shranjevanje hrane.

»Zgolj prisotnost potencialno škodljivih snovi v plastiki in drugih materialih pa še ne pomeni, da bodo te tudi dejansko prešle v živilo,« miri vodja laboratorija za predmete splošne uporabe z Oddelka za sanitarno kemijo na Inštitutu za varovanje zdravja Viviana Golja. Proizvajalci morajo po zakonu poskrbeti, da materiali in izdelki, ki prihajajo v stik z živili, vanje ne smejo prehajati v količini, ki bi škodovala zdravju, in tudi ne smejo spreminjati vonja, okusa ali videza živila. Pri tem zakonodaja določa tudi meje, koliko kakšne snovi je lahko v živilu. Če izdelava materiala ali izdelka poteka po sistemu dobre proizvodne prakse in se ta uporablja na ustrezen način in za ustrezen namen, je majhna verjetnost, da bo z njim kaj narobe, trdi Viviana Golja.

Več o nevarnih snoveh v embalaži za hrano in nekaj uporabnih napotkov za njeno varno uporabo si lahko preberete v petkovi tiskani izdaji Dela ali na www.delo.si.