Avtor prve slovenske knjige o embalaži v povezavi z varstvom okolja, sicer pa predstojnik katedre za tehnologijo in podjetniško varstvo okolja na fakulteti, pravi, da je pojem trajnostne embalaže zelo mlad, zato splošne definicije še nima. Okoljski vidik je pri tem zelo pomemben del, je pa le eden od vidikov.

"Embalaža je kot trajnostna mišljena takšna, da varuje tudi pakirane vire, za katere je porabljenega bistveno več materiala in energije kot za samo embalažo, ter podaljšuje rok trajanja in na ta način skrbi za višjo kakovost v družbi. Varuje potrošnika in zanj ni škodljiva," pravi Radonjič in dodaja, da mora biti hkrati tudi stroškovno učinkovita za podjetja, ki jo uporabljajo za svoje izdelke.

Pred letom in pol je izšel tudi globalni protokol za trajnostno embalažo, ki so ga oblikovali največji trgovci ter nekateri veliki proizvajalci embalaže v svetu. Pri tem so postavili 42 indikatorjev za trajnostno embalažo, kar kaže na to, za kako kompleksno področje gre. Mednje so po besedah Radonjiča vključeni tako ekonomski kot socialni in okoljski kriteriji.

Na vprašanje ali za podjetja - uporabnike trajnostna embalaža predstavlja zgolj strošek ali pa tudi neko prednost v marketinškem smislu po njegovem mnenju ni enoznačnega odgovora. Podobno velja za celoten spekter uvajanja okoljskepolitike v podjetjih, ki seveda pomeni nek strošek za podjetje, a ga lahko to obrne tudi sebi v prid.

"Sicer pa je treba vedeti, da je embalaža del izdelka. Če podjetje daje na trgokolju primernejše izdelke, si ne more privoščiti, da bi bili ti v neki embalaži, ki ne bi sledili trajnostnim trendom," je dejal Radonjič in spomnil, da tudi nova evropska zakonodaja napoveduje na tem področju spremljanje t.i. okoljskegaodtisa proizvodov.

Čeprav je trajnostni pristop pri embalaži še posebej pomemben v živilski industriji, pa praktično ni področja, kjer ta v zadnjem času ne bi igral pomembne vloge. Trajnostna vloga embalaže namreč je, da podaljšuje rok trajanja in s tem zmanjšuje količine odpadkov ter poškodbe izdelkov, česar se v živilski industriji vse bolj zavedajo, saj so izgube hrane enormne.

Sicer pa je embalaža še vedno prepoznana kot nekakšen balast brez kakršnekoli vrednosti, a Radonjič meni, da je resnica povsem drugačna, saj brez embalaže trgovine, kakršna danes je, in svetovnih tokov menjave blaga ne bi bilo.

Kot eden okoljsko največjih problemov se v javnosti ponavadi pojavlja vprašanje uporabe plastičnih ali papirnatih vrečk. Radonjič pravi, da današnje polietilenske vrečke niso zdravstveno in okoljsko oporečne, zato bi šele celovite analize okoljskih vplivov, ki se začnejo že s pridobivanjem surovin, pokazale, kaj je bolj smotrno uporabljati.

"Če vključimo pridobivanje surovin za izdelavo papirja, torej predelavo lesa in proizvodnjo celuloze, kjer se porabi ogromno vode, energije in lesa, so rezultati v primerjavi s plastično vrečko pravzaprav zelo izenačeni," meni predavatelj predmeta embalaža na mariborski fakulteti in dodaja, da je bilo o tem v svetu narejenih že precej študij.

Po njegovih besedah je to le eden od stereotipov na tem področju, med ostalimi je tudi ta, da naj bi bila reciklaža najpomembnejši okoljski vidik, čemur sam oporeka, saj je to le eden od že omenjenih 42 kriterijev. Prav tako je stereotipno razmišljanje, da je nekaj, kar je bio, že samo po sebi bolje, pa danes že ves svet ve, da recimo biogoriva niso najboljša rešitev, saj se za njegovo izdelavo uporabljajo žita.

Tako kot v svetu tudi slovenska industrija daje vse večji poudarek trajnostni embalaži, čeprav Radonjič konkretnih ocen o tem ni mogel dati. Nekatera podjetja po njegovih besedah to področje spremljajo dobro, druga malo manj, še vedno pa obstajajo precej velike vrzeli v poznavanju trendov. Za kak bolj konkreten odgovor pa bi po njegovem mnenju bila potrebna nacionalna študija.