Rešitev, s katero naj bi etažni lastniki v večstanovanjskih stavbah predvsem pridobili, saj naj bi vsak za ogrevanje plačal toliko, kolikor porabi, je dvigovala prah, še preden se je prvega oktobra lani iztekel zakonski rok za začetek njenega izvajanja. Še bolj se je prašilo, ko so etažni lastniki dobili prve položnice za ogrevanje s po novem načinu deljeno in obračunano porabo toplote – zneski so bili v marsikaterem primeru bistveno višji, kot so jih bili navajeni do takrat. Razlog ni bil samo v »potratnih« bivalnih navadah stanovalcev, kakor so želeli prikazati nekateri. Dejstvo je namreč, da zgolj delilniki toplote še ne zagotavljajo manjše rabe energije za ogrevanje, jo pa, to je treba priznati, vsekakor spodbujajo. Manjša raba energije je torej posledica spremenjenih bivalnih navad, čemur lahko pripišemo približno petodstotne prihranke, nadaljnjih deset do petnajst odstotkov pa lahko dosežemo le, če je zagotovljeno ustrezno delovanje celotnega ogrevalnega sistema.

Na energetski zakon se je torej že pred izvajanjem določil v praksi vsul plaz kritik ne samo državljanov, ki so imeli pomisleke o delitvi in obračunu stroškov po novem, ampak tudi strokovnjakov, ki so opozarjali predvsem na to, da izvedljivost zakonskih obvez ni bila preverjena v praksi. Energetski svetovalec in ustanovitelj ter dolgoletni vodja mreže Ensvet Matjaž Malovrh je takrat še posebej opozarjal, da v Sloveniji za vgradnjo delilnikov nimamo zagotovljenih dveh osnovnih tehničnih pogojev – hidrav­lično uravnoteženje ogrevalnega sistema in vgradnja termostatskih ventilov. S prvim dosežemo, da dobi vsako stanovanje toliko toplote, kot je je izračunal projektant, z drugim pa lahko vplivamo na njeno porabo. Medtem ko z vgradnjo termostatskih ventilov praviloma ni težav, je v marsikaterem večstanovanjskem objektu skoraj nemogoče vzpostaviti hidravlično uravnoteženje, saj ponekod ogrevalne cevi potekajo po mestih, ki onemogočajo poseganje v napeljavo.

Topla le zgornja tretjina radiatorjev, delilnik pa vrti na polno

S podobno težavo se v enem izmed blokov v Ljubljani srečuje upravnik Martin Pilih iz podjetja za upravljanje stanovanjskih in poslovnih objektov Gruda. Objekt je bil sicer hidravlično uravnotežen, vendar nekaj vertikal ne deluje pravilno oziroma nimajo ustreznega pretoka, vzroka pa kljub angažiranju različnih izvajalcev in projektantov še niso odkrili. Posledica tega je, da imajo v nekaterih stanovanjih toplo le zgornjo tretjino radiatorjev, spodnji dve sta mrzli. Delilnik toplote, ki je po normativih v večini primerov nameščen na zgornji četrtini radiatorja, pa, razumljivo, vrti na polno, pravi Pilih in pojasni, da pravično merjenje porabljene toplote v tem primeru do odprave napake na ogrevalnem sistemu ni mogoče.

Morda je zgolj naključje, morda pa tudi ne, a ko so si natančno pogledali stanovanja, v katerih je bila poraba toplote zelo velika in bistveno večja kot v drugih, se je pokazalo, da v teh stanovanjih bodisi niso imeli nameš­čenih termostatskih ventilov bodisi ti niso bili nameščeni vodoravno. Pri naslednjem odčitavanju delilnikov, ki ga bo Martin Pilih opravil v prihodnjih dneh, bodo preverili, ali položaj termostatskih ventilov v resnici vpliva na njegovo pravilno odpiranje oziroma zapiranje.

Martin Pilih je eden redkih upravnikov, ki se je odločil, da bo sam odčitaval stanje na delilnikih, nameščenih na radiatorjih. Za ta namen si je priskrbel posebno napravo za avtomatsko odčitavanje. To v praksi pomeni, da pred blokom sedi v avtu in čaka, da naprava odčita podatke, a to je najlažji del opravila. Zbrane podatke je treba ustrezno obdelati in izdelati obračun porabljene toplote. Običajno je sicer izvajalec obračuna upravnik, medtem ko podatke odčita nekdo drug, izvajalec delitve. Pilih pravi, da se je za to odločil iz preprostega razloga – kot upravnik in torej izvajalec obračuna ima neposreden stik s strankami, ki ob morebitnih nejasnostih (beri: visokih zneskih) na polož­nicah iščejo pojasnila pri njem, ne pri izvajalcu delitve. In ker ima takojšen vpogled v odčitane deleže porabljene toplote, lahko kot upravnik ustrezno ukrepa, ko opazi takš­na ali drugačna odstopanja. In teh je veliko, dejstvo je namreč, da sistem ni pravičen za vse.

Korekturni faktorji niso zacementirani

V tem letu se je marsikje izkazalo, da korekturni faktorji, ki so določeni za vsako stanovanje posebej in so namenjeni izenačitvi vpliva neugodne lege stanovanj (stanovanja s slabo lego tako dobijo bonus in za ogrevanje plačujejo manj, kot jim izmerijo delilniki, stanovanja z ugodno lego pa dobijo malus in plačajo več od izmerjenega), niso bili ustrez­no določeni. To je na svoji koži ali bolje rečeno denarnici še kako izkusil bralec Matej iz Dolenjske, ki je lastnik stanovanja v bloku z osmimi stanovanji. Njegovo in sosedovo stanovanje sta nad hladnimi kletnimi prostori, a imata kljub temu nižji korekturni faktor kot stanovanji pod izolirano mansardo. V lanski ogrevalni sezoni je tako za ogrevanje plačal dvakrat več kot lastnik stanovanja v mansardi (enako se je seveda zgodilo sosedu v pritličju).

Težava je, da nihče od sosedov noče slišati za spremembo korekturnih faktorjev, čeprav sta tako upravnik kot podjetje, ki je namestilo delilnike, potrdila, da so odstopanja prevelika in bi bilo treba faktorje spremeniti, za kar pa je potrebno 50-odstotno soglasje etažnih lastnikov. Dejstvo je, da so jih lani določili na podlagi izkustvene metode v primerljivih stavbah, čeprav je obstajala gradbena dokumentacija, na podlagi katere bi jih lahko določili pravičneje, saj bi v tem primeru upoštevali neizolirano klet in izolirano mansardo. Bralec preprosto ne ve, kaj naj stori, da bi bili stroški za ogrevanje v bloku pravičneje porazdeljeni.

Ena možnost je pritožba na energetsko inšpekcijo, vendar od tam na naša vprašanja do konca redakcije nismo dobili odgovora. Martin Pilih pa meni, da je v tem primeru veliko odvisno od upravnika. Ta bi moral lastnikom že na začetku jasno povedati, da korekturni faktorji niso zacementirani, ampak da je to proces, ki se lahko usklajuje tudi več let. Končna odločitev je sicer stvar lastnikov, a upravnik ima v rokah vse vzvode, je prepričan Pilih, da lahko zaplet odpravi po neki normalni poti in bi bila rešitev sprejemljiva za vse lastnike. Ljudem je treba na preprost, a učinkovit način (s številkami) pokazati, da trenutna ureditev ni poštena. Za primer navede blok v Cerknici, v katerem so korekturne faktorje uporabljali že veliko pred obvezno uvedbo delilnikov, nato pa so lastniki lani sprejeli stoodstotno soglasje, da jih ne bodo več upoštevali, prav tako ne razmerja med fiksnim in variabilnim deležem. Kot upravnik se s tem seveda nismo strinjali, pove Pilih, zato so se z lastniki dogovorili za sestanek. Na njem so jim z izračuni pokazali, da tako, kot so se odločili, preprosto ne gre – eden bi za ogrevanje kvadratnega metra plačeval poltretji evro, lastnik izolirane mansarde pa kar devet evrov. Lastniki so nato sklenili nov sporazum.

Da je upravnik tisti, ki lahko svetuje in poskuša najti rešitev, s katero bi bila zadovoljna večina lastnikov, se strinjajo tudi v družbi SPL. Če kljub posredovanju upravnika ni mogoče skleniti novega sporazuma, bralcu svetujejo, naj v dogovoru z drugimi lastniki naroči izdelavo projekta, ki bo razrešil vse dileme. Vendar je za tak dogovor očitno bolj malo možnosti. V SPL pravijo, da etažni last­niki največ sprašujejo glede deleža porabe toplotne energije, predvsem kako je bil ta delež izračunan in zakaj je njihov delež tako visok. Strošku delitve večinoma oporekajo z navedbami, da so imeli vseskozi zaprte radiatorje, vendar na SPL ugotavljajo, da izraz »zaprti radiatorji« vedno ne drži, saj jim dokažejo, da so se ogrevali – da so delilniki oziroma kalorimetri izkazali porabo in so torej njihove trditve, da niso nič ogrevali in da so imeli zaprte radiatorje, netočne.

---

Stanje delilnikov v nekaterih blokih odčitavajajo mesečno, v večini pa akontativno in ob koncu sezone naredijo obračun, odvisno od tega, kako so se odločili etažni lastniki. Čeprav velja priporočilo, da naj bi prvi dve leti po vgradnji delilnikov stanje odčitavali mesečno, se je Martin Pilih po tehtnem premisleku odločil, da potrebam stanovalcev prilagodi drugo možnost. Z vmesnimi odčitki prilagaja akontacije in sproti korigira pričakovano porabo. Zlasti upokojenci bi namreč težko zmogli tri mesece zapored plačevati znatno višje zneske, zato so se raje odločili za prilagajanje akontacij, ob koncu leta pa jim bo upravnik izdelal obračun.