Mavčnokartonske pošče, ki so najpogostejša končna obloga v montažnih hišah, lahko, če jih je le zmočilo, pobrusimo in jih, ko so suhe, prebelimo. Če so prepojene z vodo, jih je treba odstraniti in zamenjati. Posamezne elemente montažne stene preprosto odstranimo, da se konstrukcija hitreje suši, navlaženo izolacijo pa lahko zamenjamo.

Skeletni montažni hiši Kepičevih, ki stoji na Ljubljanskem barju, so nedavne poplave prizanesle, manj sreče pa so imeli septembra 2007, ko je ujma sicer najbolj prizadela Železnike. Le nekaj dni pred vselitvijo v novi dom so jim poplavne vode zalile garažo – voda je segala 30 centimetrov visoko, se zlivala po hodniku, v bivalnem delu pa je prodrla v leseno konstrukcijo, izolirano s celulozno izolacijo, predelne stene, izolirane s stekleno volno, in pod estrih, izoliran z ekstrudiranim polistirenom, ki se je zaradi tega dvignil (voda je vanj prodrla s spodnje strani). Kako so se lotili sanacije? Najprej so s sondiranjem sten ugotovili, kako visoko je segla vlaga, in približno deset centimetrov nad mejo odstranili mavčnokartonske plošče in navlaženo toplotno izolacijo. »V zunanjih stenah je bila vpihana celulozna izolacija, zato smo suhi del podprli s ploščo ekstrudiranega polistirena, da se izolacija ni posipala. Ploščo smo potem, ko smo vpihovali novo izolacijo, kar pustili,« razloži Boštjan Kepic in doda, da pretekli petek in soboto, ko je lilo kot iz škafa, niso nič spali.

Odprli so tudi predelne stene. V eno zunanjo steno so, podobno kot v estrih, s posebno napravo vpihovali topel suh zrak, da se je vse skupaj hitreje sušilo, sušilniki pa so sušili tudi druge odprte stene. Estrihi so se sušili skoraj štiri tedne, saj je bilo treba navrtati luknje skozi 20-centimetrsko plast izolacije do plošče. Dalj časa, dobra dva meseca, se je ob delovanju sušilnikov sušila lesena konstrukcija. Račun za porabljeno elektriko je bil astronomski, približno tisoč evrov, vendar zdaj, pravi Boštjan Kepic, ni nikjer videti, da so bili tla in stene sploh kdaj mokri.

Podoben postopek sanacije vlažnih sten uporabljajo pri panelnih montažnih hišah. Mavčnokartonske plošče je treba odrezati deset centimetrov nad mejo, do katere je segala voda, pravi tehnični direktor v podjetju Lumar Željko Vene: »Nato je treba odstraniti folijo in toplotno oziroma zvočno izolacijo, vložiti novo izolacijo, polepiti parno oviro in pritrditi novo oblogo.« Sušenje konstrukcije panelne montažne hiše z razvlaževalniki po njegovih besedah traja približno štirinajst dni. V tem času vsebnost vlage v lesu praviloma pade pod 18 odstotkov.

Nove plošče namestimo šele, ko smo prepričani, da je konstrukcija popolnoma suha, drugače vlagi zapremo pot ven, opozarja Bruno Dujič, strokovnjak za lesene konstrukcije iz podjetja CBD. Les, ki se uporablja v montažni gradnji, mora biti pred vgradnjo pravilno sušen, kar mu zagotavlja najboljšo naravno zaščito, pravi sogovornik. Vsebnost vlage v takšnem lesu je 12 odstotkov, medtem ko se lahko v leseni konstrukciji, ki jo je poplavilo, dvigne tudi na 30 in več odstotkov. Hitro sušenje pri visoki temperaturi ni priporočljivo, pravi Dujič, saj se les lahko skrivi in razpoka. Vsekakor je treba vsak konstrukcijski sklop dobro presušiti, sicer obstaja nevarnost nastanka lesne gobe, plesni, pojavijo se lahko tudi razni insekti. Sušilniki in razvlaževalniki, s katerimi sušimo konstrukcijske elemente, morajo v prostoru ustvarjati ustrezne razmere, da se les čim manj krči in deformira.

Kako osušiti stene v 130 let stari hiši?

Karmen Oberčkal, ki z družino živi v 130 let stari hiši v Drešinji vasi pri Petrovčah, so poplave leta 2007 resnično presenetile. Če ne bi tisti petek ob osmih zvečer pri vratih pozvonili gasilci, ki so vaščanom pomagali umikati stvari na varno, bi se kar nenadoma znašla v vodi. Ta je v slabih dveh urah poplavila celotno spodnje nadstropje do višine pol metra. Odtekla je šele naslednji dan proti večeru. Za sabo je pustila uničeno pohištvo in mokre stene, k sreči pa zelo malo umazanije, ker je bila podtalnica. Debeli zidovi iz laporja, ki so bili že pred poplavo vedno bolj ali manj vlažni, so bili dobesedno prepojeni z njo. Prodrla je tudi v tla v tistem delu hiše, kjer na tleh ni keramike. »V enem delu so OSB-plošče položene neposredno na estrih. Izkazale so se za zelo praktične, saj so brez poškodb prestale poplavo, zamenjati sem morala le lesene letvice ob stenah,« razlaga Oberčkalova.

Stene in tla je bilo nemogoče osušiti po naravni poti ali z običajnimi sušilniki, zato se je obrnila na podjetje, ki se s tem ukvarja. Mojstri so v tla naredili vrtino, skozi katero so nameravali iz izolacije izpihati vodo, a so ugotovili, da tla sploh niso izolirana. Zato so v pritličju namestili tri kondenzacijske razvlaževalnike zraka, ki iz zraka izsesavajo vlago (ta se zbira v posodi za vodo, ki jo je treba prazniti) in v prostor vračajo suh zrak. Razvlaževalniki po besedah Romana Šumaka iz podjetja Mollier pospešijo naravni proces sušenja za sedem- do desetkrat. Pred začetkom sušenja so izmerili vlago v zraku in stenah – bila je skoraj 100-odstotna. Po mesecu dni, toliko časa so naprave brnele v hiši Karmen Oberčkal, se je stopnja vlažnosti normalizirala. »Pravzaprav je bilo veliko bolje kot pred poplavo, saj so bile stene prej bolj vlažne, ponekod smo imeli tudi plesen. Teh težav zdaj ni več,« še pove sogovornica.

Delo in dom, 29. september 2010